Novela predvideva znižanje pogoja obvezne pokritosti prebivalstva za velike športne dogodke iz 75 % na 60 %. Opozarjamo, da gre za delovno gradivo, ki je bilo še v medresorskem usklajevanju. Številke, ki so se pojavljale v medijih, nikakor niso dokončne in dorečene, ampak le predlog, na katerega bodo ostali deležniki podali svoje pripombe. Pri oblikovanju predloga je sodeloval tudi AKOS. Ni izključeno, da se omejitev celo zviša na 80 % ali več. Minister je v oddaji Odmevi na RTV Slovenija že jasno povedal, da te številke ne bodo ostale takšne, kot so danes ter da gre za delovno gradivo.

Naj še navedemo nekaj relevantnih dejstev v zvezi z novo ureditvijo:

• Očitki, da je ministrstvo pri pripravi zadevnega člena delovalo v interesu politično povezanih tujih televizijskih postaj oz. da je člen napisan v prid kabelski televiziji Arena Sport, so povsem izmišljeni in neosnovani.
• Ministrstvo je predlagalo takšno rešitev izključno z dobronamernim namenom, da se popravi zastarela ureditev iz leta 2001, ki je bila pisana v času analogne televizije, ko razširjanje TV programov prek kabla še ni bilo prevladujoče.
• S predlaganim nižjim odstotkom pokrivanja smo želeli zgolj določiti takšen pogoj, ki je relevanten in smiseln za kabelsko razširjanje - kjer pa je dejstvo, da bo pokritost zaradi tehničnih razlogov oz. omejitev vedno nižja kot pri radiodifuznem pokrivanju (po zraku).
• Pri pripravi tega odstotka smo ob pomoči strokovne službe AKOS izhajali iz realnih izračunov pokritosti prebivalstva RS s kabelskimi priključki; ugotovili smo, da se kabelskim razširjanjem težko doseže sedaj veljavne odstotke – to velja tudi za spremljanje programov RTV Slovenije, saj večina prebivalstva še vedno sprejema njihove programe prek kabelskih operaterjev.
• Predlagani odstotek ni dokončen, ampak je le predlog  - v medresorskem usklajevanju smo želeli ta odstotek še uskladiti s pristojnim resorjem za področje operaterjev – MJU in regulatorjem AKOS, ter na podlagi natančnih podatkov o pokritosti določiti dokončen odstotek.
• Namen ureditve je torej izključno uskladitev zakonske ureditve s tehnološkimi spremembami na področju distribucije televizijskih programov, in z ničemer ne zmanjšuje pravice javnosti do spremljanja pomembnejših dogodkov, kot jo ureja Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah.
• Po direktivi je namreč predvideno, da so pogoji glede razširjanja pomembnejših dogodkov večjemu delu prebivalstva na brezplačni televiziji povezani s prevladujočim načinom distribucije TV programov v državi; to pa je v Sloveniji kabelski sistem, zato je logično in nujno, da se pogoj pokritosti določi (tudi) glede na realno pokritost s kabelskimi priključki – ne pa izključno na pokritost, ki je relevantna za oddajanje po zraku.
• Nesmiselno je namreč, da imamo zakonodajo, ki ureja sodobno, digitalno televizijo, za katero pa bi veljala zastarela pravila iz analognih časov.   
• RTV Slovenija s svojimi pripombami zavaja, saj ji predlagana ureditev ne jemlje nobene pravice – v predlogu jasno piše, da programi, ki se razširjajo radiodifuzno (po zraku), torej programi RTV Slovenija, že po samem  zakonu izpolnjuje pogoj pokritosti in torej lahko prenašajo tovrstne dogodke.
• RTV Slovenija očitno želi, da bi jih zakon dal ekskluzivno pravico do razširjanja pomembnejših dogodkov – takšne pravice pa zakon ne more dati nikomur, saj se v njem zgolj določijo pogoji, kdo lahko oddaja posamezen dogodek, o sami podelitvi ekskluzivne pravice pa samostojno odloča njen imetnik, npr. organizator dogodka.
• RTV Slovenija ima na tem področju izključno poslovne interese, saj je v preteklosti – torej po že obstoječi zakonodaji – izgubila pravice do ekskluzivnega prenosa nekaterih najpomembnejših športnih dogodkov; očitno je, da želi doseči, da bi ji zakon podelil monopolni položaj, v katerem bi samo ona izpolnjevala pogoje za prenos.
• To pa je v smislu zaščite javnega interesa nevarna igra, saj bi v primeru, da RTV Slovenija ne bi zmogla finančno pokriti visokih cen za pridobitev ekskluzivne pravice (te gredo namreč v milijone, kar je praktično že celoten proračun kakšnega njenega uredništva), posledično tega dogodka ne bi mogel prenašati noben drug izdajatelj v Sloveniji; zato je nujno, da zakon določa realne pogoje, ki jih lahko uresniči več izdajateljev – v nasprotnem primeru je zakonska ureditev diskriminatorna.
• S to ureditvijo zato nikakor ne delujemo v interesu tujih televizijskih mrež - ravno nasprotno, spremembe gredo v prid slovenskim programom, do katerih slovenski gledalci večinoma dostopajo prek osnovnih shem kabelskih operaterjev. Spremembe tudi v nobenem primeru ne škodujejo RTV Sloveniji - ravno nasprotno, predlagana ureditev izrecno določa, da se šteje, da zahtevni pogoj glede pokritosti izpolnjujejo vsi prosto dostopni televizijski programi izdajateljev, ki se razširjajo na nacionalnem prizemnem radiodifuznem omrežju. To pa so ravno oz. v prvi vrsti vsi programi RTV Slovenija.

Ne glede na navedeno, pa še enkrat poudarjamo, da gre pri predlagani ureditvi zgolj za predlog rešitve, ki bo še predmet usklajevanja, zlasti s pristojnim resorjem za operaterje, MJU, ter nacionalnim regulatorjem televizijskih programov, Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve.