60. letnica prve slovenske himalajske odprave

Letos je minilo 60 let od prve jugoslovanske alpinistične odprave v Himalajo, ki se jo je udeležilo sedem slovenskih alpinistov: Ciril Debeljak, Zoran Jerin (novinar), Marjan Keršič, Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Andrej Robič (zdravnik) in vodja odprave Stane Kersnik. Čeprav niso dosegli glavnega cilja, osvojitev 7120 metrov visokega vrha Trisul, je odprava osvojila tri nove vrhove (Baraltoli, Trisul II in Trisul III), raziskala še neznano dolino reke Kali Gange po obeh bregovih ter preplezala tehnično zelo zahteven greben Trisulov.

Po neuspelem poskusu organiziranja velike himalajske odprave sredi petdesetih let 20. stoletja se je Planinska zveza Slovenije odločila za manjšo, predvsem finančno manj zahtevno odpravo, ki naj bi v prvi vrsti pridobila potrebne himalajske in organizacijske izkušnje. Prvotni cilj odprave je bil 7816 metrov visoki vrh Nanda Devi v indijskem delu Himalaje. Za organizacijo odprave je od jeseni 1959 skrbel Himalajski odbor pri Planinski zvezi Slovenije, ki je imel nalogo zbrati finančna sredstva in potreben material za odpravo ter izbrati njene člane. Odpravo so opremila v glavnem domača (jugoslovanska) podjetja. Ohranjeni dolgi seznami opreme, ki jo je bilo zahtevno zbrati in pripraviti za potovanje, obsegajo tehnični material (cevi, vrvi, kabli, lopate, klešče, žeblji, kladiva, šotori, blazine, jeklenke kisika in butan plina …), tehnično opremo (kamere in foto aparati, daljnogledi, svetlomeri, orožje, radio sprejemniki in oddajniki), plezalno, kuhalno, pisarniško in osebno opremo alpinistov, zdravila in hrano.

Sedemčlanska odprava s tremi tonami opreme je svojo 8000 km dolgo pot začela 20. marca 1960 na Reki in z ladjo Velebit potovala do Mumbaja. Ker ob odhodu še ni imela potrebnega dovoljenja indijske vlade za vzpon na Nanda Devi, je bilo vzdušje v odpravi precej napeto. Na krovu so alpinisti vsak dan trenirali: za kondicijo nog so se prenašali »štuparamo« po krovu, za krepitev rok pa plezali po vrveh na jambore, kar je kapitan ladje resignirano pospremil z besedami, da je že vsak planinec boljši mornar kot pravi mornarji. Na ladji jih je dohitela novica, da jim je indijska vlada dovolila vzpon na goro Trisul, za katero niso imeli potrebnih informacij, treba pa se je bilo odločiti, po kateri smeri na vrh.

Po prihodu v Indijo so se srečevali s celo vrsto ovir: zaradi stavke transportnih podjetij so njihovo prtljago vozili z volovsko vprego ali z ročnimi vozički, morali so čakati na posebno dovoljenje za gibanje v obmejnem pasu, čakali so tudi na člana odprave, ki jim ga je dala na razpolago indijska vlada kot pomoč pri reševanju težav na poti, tako da so v New Delhiju izgubili 8–10 dni. Po temeljitem razmisleku so se odločili za južni pristop na Trisul po dolini reke Kali Gange do ledenika Bidalgwar, ki je bil še neraziskan. Na ledeniku so postavili glavno bazo na višini 4700 metrov. Iz nje so v naslednji tabor, ki je bil na glavnem grebenu Trisula na višini 5130 metrov, sami in s pomočjo le 12 nosačev prenesli okrog 300 kg tehnične opreme in hrane. To so opravili v nočnih urah, ker je bila podnevi velika nevarnost plazov. Za aklimatizacijo so opravili tudi vzpon na prvi slovenski himalajski vrh, pettisočak Baraltoli (Debeljak, Kunaver, Mahkota).

Dnevni ritem odprave o krojile snežne nevihte. Vstajali so pred zoro in plezali po poledenelem snegu, popoldneve pa preživljali v šotorih čakajoč, da se umirijo nevihte. Težave so imeli z radijskimi povezavami, s premalo nosači in neuigranostjo članov odprave. Vso hrano, ki je »preživela« tropski pas in ostala užitna, so sicer prispevala domača podjetja, jedilnike in recepte za pripravo obrokov pa je pripravil ljubljanski Centralni zavod za napredek gospodinjstva. Glavnina hrane je bila konzervirana (meso, zelenjava, sadje), sušena (zelenjava, sadje) ali v prahu (jajca, mleko). Člani odprave so pogrešali predvsem svežo zelenjavo in vloženo sadje. Zdravnik je opazil, da ljudem na višinah zelo teknejo bolj ostre stvari, močnih okusov (na primer ribji fileti), sladke stvari pa so ostajale. Marsikomu se je stožilo tudi po kislem zelju. Vsi pa so z velikim apetitom pojedli nekaj divjih koz, ki so jih ustrelili slučajno in so bile dobrodošla popestritev – po oceni zdravnika in vodje odprave – preveč enolične prehrane. Sicer pa je vsaka nepazljivost pri prehrani in zaužitju neklorirane vode vsem povzročala prebavne motnje.

Medtem ko je večina članov odprave prvenstveno plezala, je zdravnik skrbel za njihovo dobro počutje, nemalo dela pa je imel tudi z zdravljenjem nosačev in domačinov. Okrog 200 domačinom je pomagal pri zdravljenju revmatizma, želodčnih bolezni, čirov, slabokrvnosti, vnetij ledvic in mehurja ter obolenjih zob. Člani odprave niso imeli težav z višinsko boleznijo, tudi ozeblin je bilo razmeroma malo, težava pa so bili žulji. Še večja težava so bili hud kašelj, artritis in angina, za katerimi so zboleli kar štirje člani odprave. Bolezen jih je tako izčrpala, da niso bili sposobni plezati. Preostali trije zdravi alpinisti so postali prvopristopniki na vrhova Trisul II (5. junija, Kunaver in Mahkota) in Trisul III (7. junija, Keršič, Kunaver in Mahkota).

Zdravstveno stanje članov odprave je bilo, skupaj s slabimi vremenskimi pogoji (v mesecu bivanja na Himalaji so imeli le en lep dan brez neviht in sneženja), glavni razlog za predčasni sestop. Ob povratku jih je v Ljubljani čakalo veliko slavje. Kljub neuspelemu prečenju do glavnega vrha je bila odprava ocenjena kot uspešna.

Danijela Juričić Čargo