»Slovenci, za zmiraj gre!«

Koroški plebiscit je boleče zarezal v zgodovino Slovencev, saj je vsaj na prvi pogled pripeljal do paradoksalnega izida. Ozemlje glasovalne cone A, kjer je bilo 70 % prebivalcev Slovencev, je pripadlo Avstriji: zanjo je namreč glasovalo 59 % volivcev.

Razstava »Slovenci, za zmiraj gre!« prikazuje celoten lok dogodkov vse od razpada avstro-ogrske monarhije do 10. 10. 1920. Je prikaz prevratne dobe, časa, ko se zgodovina »zgosti« in posamezne napačne odločitve ali zamujene priložnosti nepovratno vplivajo na usodo množic.

Po končani svetovni vojni se glede poteka meje v nekdanji deželi Koroški dve na novo nastali državi (Republika Nemška Avstrija, od septembra 1919 Republika Avstrija, in Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, od decembra 1918 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) nista mogla sporazumeti.

Narodna vlada v Ljubljani se ni odločila zasesti Celovca, ko bi to zlahka storila. Od konca 1918 spremenljiva vojna sreča ni bila več odločilna, čeprav so se do junija 1919 izmenjevali vojaški spopadi, krhka premirja in neuspela pogajanja. Odločalo se je na mirovni konferenci v Parizu. S pomočjo Avstrijcem naklonjene italijanske delegacije in na vztrajanje ameriškega predsednika Wilsona je junija 1919 padla odločitev, da priključitev večinoma s Slovenci poseljenega ozemlja na Koroškem h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev brez plebiscita ne pride v poštev.

Celovško plebiscitno ozemlje je bilo razdeljeno v dve coni. Glasovanje se je najprej vršilo v coni A; le v primeru, da bi zmagala Jugoslavija, bi prišlo do glasovanja tudi v coni B. Cono A je eno leto upravljala jugoslovanska oblast, zadnje tri mesece pa je v upravo cone A usodno posegla mednarodna plebiscitna komisija. Ta je s svojimi ukrepi za »ohranjanje čistosti plebiscita« paralizirala jugoslovansko oblast ter ustvarila razmere za širok razmah agresivne propagande, nasilja, ustrahovanja in podkupovanja volivcev. V teh okoliščinah so se Avstrijci izkazali za uspešnejše od velikokrat manj veščih nasprotnikov z juga. Če k temu prištejemo dejstvo, da je nemško-nacionalna politika predhodno petdeset let Koroško popolnoma obvladovala, precejšen del koroških Slovencev pa že germanizirala ali vsaj držala v socialni odvisnosti ter jih uspešno strašila pred povratkom gospodarjev in maščevanjem …, je bil izid 41 % za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pravzaprav dober.

Razstavo sta pripravila Arhiv Republike Slovenije in Pokrajinski arhiv Maribor v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in Narodnim muzejem Slovenije. Avtorji razstave so dr. Dragan Matić, dr. Zdenka Semlič Rajh in dr. Marko Štepec.

Na razstavi je prikazano arhivsko gradivo (čez 240 dokumentov in fotografij) iz Slovenije in tujine. Gradivo za razstavo so prispevali Arhiv Republike Slovenije, Pokrajinski arhiv Maribor, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Narodni muzej Slovenije, Vojaški muzej slovenske vojske Maribor, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Pokrajinski muzej Maribor, Muzej narodne osvoboditve Maribor, RTV Slovenija, Koroški deželni arhiv v Celovcu (Avstrija), Vojni arhiv ministrstva za obrambo Republike Srbije v Beogradu (Srbija), Koroški deželni muzej v Celovcu (Avstrija), Milan Škrabec in Marko Ličina. Večina gradiva je javnosti predstavljena prvič, med njim so posebej zanimive fotografije iz Koroškega deželnega arhiva.

Posebej so pričevalni dokumenti, ki govorijo o vsakdanjem življenju malih ljudi v času bojev, premirja in kasneje v času jugoslovanske uprave cone A. Odsevajo spremenljivo razpoloženje slovenskega prebivalstva na Koroškem, ki je bilo po večini manj dovzetno za pozive, naj se odloča na podlagi nacionalne pripadnosti in se je bolj kot za narodno čustvovanje zanimalo za to, kaj katera od obeh strani ponuja v smislu boljših pogojev za preživetje. Slednje je v krutem obdobju povojne bede in pomanjkanja igralo zelo pomembno vlogo, podobno kot podpora socialdemokracije republiki Avstriji in pa dejstvo, da Avstrija za razliko od Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ni poznala vojaške obveznosti. Poročila jugoslovanskih zaupnikov in članov krajevnih narodnih svetov podrobneje govorijo o vseh tegobah mlade države, ki se je neuspešno spopadala s posledicami več kot 50-letne silovite in sistematične germanizacije ter nemogočo nalogo – nadomestiti izgubo Celovca in Beljaka, brez katerih je cona A ostala torzo brez glave.

Razstava je obogatena s fotografijami in muzejskimi predmeti iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Narodnega muzeja Slovenije, Koroškega deželnega muzeja v Celovcu ter s predmeti iz zasebnih zbirk.

V nadaljevanju si lahko ogledate priložnostno razstavo, ki smo jo na ogled postavili na travniku pred Arhivom Republike Slovenije v Ljubljani in na spletu.