V svojem nagovoru je državna sekretarka dejala: ''Od leta 1966, ko so se v Mariboru prvič zbrali gledališčniki v okviru takrat še tako imenovanega Tedna slovenskih gledališč, je postal tukajšnji oder stičišče in sidrišče slovenskih gledaliških ustvarjalcev vseh nadaljnjih 54 let. Oktober je bil rezerviran za Borštnikovo srečanje, kakor so gledališka umetniška druženja poimenovali leta 1970 pod vodstvom Josipa Vidmarja, oziroma za Festival Borštnikovo srečanje, kakor se imenuje od leta 2009 dalje. Vsako leto je mesto ob Dravi jeseni željno pričakovalo gledališčnike z vseh koncev Slovenije, še posebej gostoljubno tudi tržaški profesionalni ansambel. Vsako leto zapored so prihajali svoje odrske dosežke minule sezone predstavit predvsem domači ustvarjalci, sčasoma pa tudi mednarodni teatri. In vsako leto je dvotedensko gledališko dogajanje svoj vrhunec doseglo na zaključni prireditvi s poklonom prejemnici ali prejemniku Borštnikovega prstana za življenjsko delo.

Nič ni nobeno leto doslej zmotilo tega umetniškega toka, četudi so bile vmes burne, reformne prelomnice tako v našem družbenem, kulturnem kot festivalskem utripu. Tako je bilo vse do letošnjega, 55. srečanja, nad katerim so se začeli zbirati prvi dvomi in o možnostih njegove izvedbe v nas prvič porajati strahovi že v mesecu marcu, ko je neznatno majhen virus zaustavil tako rekoč ves svet. A takrat je ostajalo vsaj še upanje, da ga bomo do jeseni vendarle uspeli premagati, da bomo pandemijo, ki nas je zajela, uspeli ustaviti. Strahoviti podatki o rasti obolelih, ki jih spremljamo v zadnjih dneh, pa so v vseh nas – tako v organizatorjih, ustvarjalcih kot financerjih srečanja spodbudili odločitev, da bo današnja slavnostna otvoritev obenem tudi osrednji in edini dogodek, torej tudi svečana podelitev Borštnikovega prstana. Zavest o varovanju zdravja vseh nas in vas je premagala željo po tem, da bi letošnji načrtovani tekmovalni program izvedli in izpeljali do konca.

A tudi če luči na mariborskem odru v prihodnjih dveh tednih ne bodo žarele v vsem svojem sijaju, tudi če bo namesto vrveža zvestih obiskovalcev v teh prostorih že po nekaj urah zavela tišina, nas prav nič ne odvezuje od tega, da vsak trenutek svojega življenja nadaljujemo in nosimo s seboj tisto poslanstvo, iz katerega in zaradi katerega je pred več kot dva tisoč petsto leti vzniknilo evropsko gledališče. Vzporedno s krepitvijo demokratične zavesti na grških tleh se je namreč rojevala nova, dramska umetnost, ki je častila dialog. Zakaj dialog je tisti, ki nas vsak trenutek nagovarja in opozarja, da je poleg lastne govorice, govorice jaza treba prisluhniti tudi drugemu, ki nas sprašuje, nam prigovarja in odgovarja, ki nam tudi oporeka in nasprotuje. Dialog nas uči, da znamo in zmoremo ob sebi uzreti tudi drugega, njegove potrebe, stališča, spoznanja in želje, da naš svet ni en sam in globalen, ampak je naš planet skupek individualnih svetov, med katerimi moramo z močjo besed znati zgraditi številne brvi kot tudi široke mostove. Ko nas odnosa do drugega in drugačnega v prihodnjih dneh gledališka umetnost ne bo mogla učiti neposredno z odra, naj nas s svojim poslanstvom nagovarja posredno – z veličino našega sočutja do vseh bolnih in tistih, ki se zanje vsak dan s svojo srčnostjo in strokovnostjo borijo, z odprtostjo do ljudi, ki nas v teh trenutkih potrebujejo ob sebi, z lepoto misli, ki jih bomo namenili drug drugemu.

In še nekaj je, kar v človeško civilizacijo prinaša sleherna umetnost že nekaj tisočletij. Namesto nihilizma človekovega bivanja, ki so ga v 20. stoletju do skrajnosti prignale svetovne vojne, v 21. stoletju pa trenutna nevarnost virusa, je umetnost nekoč razsvetljevala in razveseljevala s svojo lepoto. Zdaj je čas, ko to iskanje svetlega upanja znova tako zelo potrebujemo, ko potrebujemo misel, besedo, podobo in zvok, ki bodo krepili spoznanje, da se za krutimi prizori vsakdana odstira »lepota nedoživetega«, če parafraziram Minattijeve besede, ki bodo v nas obnavljali misel, da je življenje prav zaradi človekove ustvarjalne moči kljub vsem preizkušnjam vendarle lepo in dragoceno. O tej dragocenosti umetniške poti govori tudi zgodba letošnjega dobitnika Borštnikovega prstana, ki mu v imenu ministrstva za kulturo izrekam globok poklon. Obenem pa želim izreči tudi čestitke in zahvalo organizatorjem in gledališkim ustvarjalcem, ki so v tej težavni umetniški sezoni uspeli slovensko kulturo bogatiti s svojo ustvarjalnostjo. Vsem skupaj iskreno želim, da ostanete zdravi.''

Zaradi poslabšanja epidemiološkega stanja, sprejetih ukrepov in priporočil vlade ter na predlog Kolegija direktorjev slovenskih gledališč, so organizatorji v soglasju z Ministrstvom za kulturo in Mestno občino Maribor sprejeli zahtevno odločitev, da so letošnjo festivalsko edicijo v petek zaključili s podelitvijo Borštnikovega prstana Petru Boštjančiču in predstavo Plameneča voda v izvedbi baleta Hrvaškega narodnega gledališča (HNK) Ivana pl. Zajca iz Reke.