Članek navaja, da je vlada delavce in kulturo spravila v največjo stisko v zgodovini države in da ministrstvo »grobo mrcvari kulturo«. Avtorica se čudi, da je javnost izvedela o rekordnem povečanju proračuna iz nastopa državne sekretarke dr. Ignacije Fridl Jarc na odboru za kulturo, ne pa na novinarski konferenci ali ob kakšnem svečanem odprtju. Nadalje članek špekulira, koliko denarja bo po vzoru sporne nabave mask in respiratorjev morda poniknilo pri prijateljih SDS, če bo ta v letu 2021 še vodila vlado. Prav tako avtorica navaja, da medtem, ko so nekatere države v kulturo vlagale, je Slovenija svoj proračun znižala za 8 milijonov evrov. Avtorica še trdi, da je ukinitev Zakona o enotni ceni knjige nesmiseln, nepotreben ukrep, ki bo povzročil škodo malim založnikom.

Ker zapisano nikakor ne drži in gre za zavajajoče, deloma tudi žaljivo podane informacije, skladno s 26. in 27. členom Zakona o medijih zahtevamo popravek.

Stavka, da je vlada delavke in delavce v kulturi spravila v največji stisko v zgodovini države in da ministrstvo grobo mrcvari kulturo sta žaljiva in povsem neresnična. Zato navajamo ukrepe, ki jih je ministrstvo sprejelo v prvem valu pandemije.

S  protikoronsko zakonodajo smo pomagali samozaposlenim v kulturi, ki jim je bil v času trajanja epidemije izplačan temeljni mesečni dohodek in vsi prispevki. Naslovili smo samozaposlene s področja kulture in samostojne novinarje, ki so samozaposleni za krajši delovni čas od polnega in hkrati delno zaposleni. Tudi tem smo omogočili pridobitev temeljnega mesečnega dohodka glede na obseg registrirane samostojne dejavnosti in jih s tem izenačili s samozaposlenimi osebami, ki so zavarovane zgolj na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Ker so nekateri samozaposleni izrazili bojazen, da ne bodo mogli zaprositi za temeljni dohodek, saj februarja niso zaslužili nič (prvi protikoronski paket je izgubo dobička definiral tako, da mora biti dohodek v času krize nižji kot februarja 2020), smo se jim približali z rešitvijo oz. predlagali amandma, po katerem se izguba dohodka zdaj meri v primerjavi s (finančno rekordnim) letom 2019. Samo samozaposleni so na področju kulture iz interventnih sredstev v proračunih drugih ministrstev črpali 3,5 milijona evrov temeljnega mesečnega dohodka, prav tako še več kot milijon evrov za plačilo prispevkov v času izrednih razmer. Pa se zato podprogram Nagrade in socialne pravice v okviru proračuna ministrstva za kulturo ni zmanjšal niti za cent, ampak se je, nasprotno, še povečal za okoli 500.000 evrov. Če tako proračun RS za samozaposlene v kulturi v letu 2020 namenja več kot 15 milijonov evrov, je to enako, kot da bi Nemčija, ki ima 41-krat več prebivalcev kot Slovenija, za socialne pravice samozaposlenih v kulturi (brez programskih sredstev, ki jih posebej črpajo iz proračuna MK!) namenila več kot 0,6 milijarde evrov, pa če pri tem sploh ne upoštevamo še faktorja 2-krat večjega BDP.

Kulturnim izvajalcem (nevladnim organizacijam in drugim osebam zasebnega prava) financiramo projekte in programe, v okviru katerih so kriti tudi stroški dela. Prav tako so delodajalci, katerih uslužbenci so financirani iz proračuna, na podlagi projekta oziroma programa (nevladne organizacije, društva ipd.) dobili procentualno razliko, ki ni pokrita s strani subvencije na osnovi javnega razpisa, s katero se financira program. Prav tako so vsi delodajalci, ki delujejo na področju kulture,  imeli in še imajo pravico uveljavljati povračilo 80 % plač za vse svoje zaposlene. Doslej je po naših podatkih, ki smo jih pridobili s strani ustreznih organov, ta ukrep kulturni sektor doslej koristil v skupni višini 37 milijonov evrov.

Kot ena izmed prvih držav v Evropski uniji je Slovenija konec aprila izdala priporočilo galerijam, muzejem in knjižnicam, da lahko za javnost zopet odprejo svoje prostore. Nedelujočim javnim zavodom bi se lahko odvzelo okrog 21 odstotkov sredstev (kolikor je delež dveh mesecev in pol v celem proračunskem letu), pa se jim ni, ampak so obdržali vsa sredstva, četudi jim programa ne bo uspelo izvesti v celoti.

Slovenija je tudi zaradi prizadevanj Ministrstva za kulturo slovenski kulturi pomagala bolj obsežno kot večina držav EU. Naše razmere so globalno gledano specifične. Javni zavodi so večinoma že financirani s strani države in jim je država že pred epidemijo zagotavljala plače za uslužbence, med epidemijo pa jim je zagotavljala nadomestilo. Dodatno jim je država plačevala programska sredstva, tako pred epidemijo, po epidemiji in tudi med njo, ko izvajanje dejavnosti zaradi zdravstvenih razlogov dejansko ni bilo mogoče. Prav tako je država že pred epidemijo finančno podpirala samozaposlene v kulturi, saj v Sloveniji trenutno že več kot 2400 samozaposlenim v kulturi plačuje prispevke. Takšna vseobsegajoča državna pomoč kulturi, kot jo poznamo pri nas, je v tujini prej izjema kot pravilo.

Zato je pisanje o grobem mrcvarjenju kulture je tako povsem neprimerno. Res je, da je bila kultura v stiski, a ne zaradi vlade, pač pa zaradi pandemije. Vlada RS in Ministrstvo za kulturo sta se v prvih protikoronskih paketih po najboljših močeh zavzela, da bi protikoronski reševalni ukrepi zajeli čim večji delež prebivalstva, ki deluje v kulturi. Prav tako se za to trudita v drugem valu pandemije koronavirusne bolezni, in sicer z ukrepi novega paketa PKP5, v okviru katerega so samozaposleni v kulturi upravičeni do povračila nadomestila v višini 250 evrov, če jim je bila odrejena karantena. Za samozaposlene in mikropodjetja se ponovno uvajajo začasni ukrepi v obliki mesečnega temeljnega dohodka v višini 700 evrov in povračila prispevkov v višini 400 evrov mesečno. To pomeni, da tisti samozaposleni, ki jim Ministrstvo za kulturo že plačuje prispevke za socialno varnost, in sicer v višini 401,98 evrov, lahko zaprosijo za temeljni mesečni dohodek v višini 700 evrov. Vsa zaprosila gredo preko FURS-a, tako kot je bilo to v spomladanskem času. Med samozaposlene uvrščamo samozaposlene v kulturi in samostojne novinarje, ti pa so upravičeni do 1.100 evrov skupaj, saj so pri našem ministrstvu vpisani le v razvid in skladno z Zakonom o medijih nimajo pravice do plačila prispevkov za socialno varnost.

Zavajajoča je trditev, da vlada krči letošnji proračun Ministrstva za kulturo za 8 milijonov evrov.

Ministrstvo je v preteklih tednih javno večkrat podrobno razložilo, da ne gre za krčenje, ampak prenos več kot 5 milijonov kohezijskih sredstev v naslednji dve proračunski leti. Vzroki so različni, nedvomno tudi pandemija korona virusa, zaradi katere so se postopki tako zavlekli, da do črpanja sredstev ni prišlo. Integralna sredstva pa se v resnici zmanjšujejo samo v višini 2 milijonov evrov. Sredstva v višini 0,4 milijona evrov, ki so prav tako znižana na integrali, pa so posledica zmanjšanega finančnega načrta na Ministrstvu za kulturo, ker je bila Služba za državne proslave na ministrstvu ukinjena in prenesena na Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije, 0,5 milijona evrov namenskih investicijskih sredstev pa se prav tako prenaša v prihodnje leto. Ob upoštevanju dejstva, da so samozaposleni v kulturi dva meseca in pol prejemali dodatna sredstva (temeljni mesečni dohodek), česar sicer v času rednega delovanja ne dobivajo, zaposleni v kulturi pa lahko še vedno zahtevajo nadomestilo za plače, so kulturni ustvarjalci s strani proračunov drugih ministrstev (npr. Ministrstva za finance …) dobili bistveno več sredstev, kot jih je Ministrstvo za kulturo z rebalansom izgubilo. Ministrstvo za kulturo namreč ni bilo nosilec interventnih sredstev, ki so jih kulturniki vsi skupaj do tega trenutka v izračunani višini 36 milijonov evrov (podatek ne vključuje turističnih bonov, ki so jih bili deležne vse državljanke in državljani, torej tudi kulturni sektor) črpali iz proračunov drugih ministrstev.

Žaljive so špekulacije o proračunih 2021 in 2022, češ da se o njih ne govori, ker se bo denar ''prelival v žepe prijateljev SDS''.

Vzrok, da sta bila proračuna doslej omenjena le na Odboru za kulturo in še ni bilo sklicane tiskovne konference, je v tem, da se lahko tiskovna konferenca skliče šele, ko je proračun potrjen v Državnem zboru. Tiskovno konferenco bomo po potrditvi z velikim veseljem in ponosom sklicali. Zato gre za pavšalne, a hude obtožbe, ki brez vsake podlage namigujejo na kazniva dejanja ministra in državne sekretarke. Za takšno pisanje zahtevamo opravičilo urednika, ki je dovolil, da se takšne žalitve (ki posegajo tudi na osebno raven integritete funkcionarjev) objavijo.

S predlogom sprememb proračuna Ministrstva za kulturo za leto 2021 se sredstva za kulturo, glede na sprejeti proračun za leto 2021, v globalu povečujejo za 46,3 milijonov evrov in skupaj znašajo 238 milijonov evrov, kar je res zgodovinski uspeh. Delež predloga proračuna Ministrstva za kulturo v državnem proračunu znaša 1,77 % BDP, če upoštevamo vse odhodke. Glede na to, da je predlog Proračuna RS 2021 specifičen, saj še zajema interventna sredstva (zaradi izrednih pandemičnih razmer) v proračunih drugih ministrstvih, ki jih bo črpal tudi kulturni sektor, je treba ta interventna sredstva v proračunu odšteti, da dobimo realno sliko, kakšen % sredstev bo dobila kultura za svoje delovanje (ne za saniranje pandemičnih razmer). V tem primeru delež proračuna MK znaša kar 2,22%. Še nobenemu ministru v zgodovini - razen dr. Vasku Simonitiju v njegovem prvem mandatu – v vseh letih mandata ni uspelo prebiti magične meje 2%. Ne drži pa, da je javnost za to prvič izvedela iz govora državne sekretarke dr. Ignacije Fridl Jarc na odboru za kulturo, saj je enako sporočil že minister Vasko Simoniti na RTV Slovenija, novico pa so prav tako objavili tiskani mediji. Časa za slavnostne nagovore in novinarske konference bo še dovolj. Zdaj smo v kriznih razmerah, ko se ministrstvo posveča predvsem delu in skrbi za kulturni sektor.

Glede na vse dosedanje evalvacije, razprave in pozive malih založnikov je neutemeljena izjava, da je ukinitev Zakona o enotni ceni knjige nesmiseln, nepotreben ukrep, ki bo povzročil škodo malim založnikom.

Zakon o enotni ceni knjige predvideva, da založnik ne sme znižati cene knjige do 6 mesecev po izidu, razen na literarnih prireditvah in sejmih. Ker tovrstnih dogodkov do nadaljnjega zaradi pandemije ne bo, je še kako pomembno, da se pospeši knjižni trg na spletu in spodbudi tako založnike kot bralce k branju z ugodnimi knjižnimi ponudbami, ki bodo lahko zajele tudi najnovejše knjižne izdaje, ki lahko tudi v času razglašene epidemije zaradi individualnih postopkov dela pri nastajanju knjige nemoteno izhajajo. Ministrstvo je maja prejelo poziv manjših založnikov, naj se omenjeni zakon čim prej ukine. Nemudoma je sprožilo analizo dosedanjih raziskav učinkovitosti zakona in hotelo predlog ukinitve na osnovi analiz vložiti po rednem postopku, vendar so se pandemične razmere tako zaostrile, da je treba dostopnost do knjig na spletu zagotoviti takoj. Zakon po dogovoru v DZ ni bil ukinjen, kot napačno navaja novinarka, ampak se zamrzne njegovo izvajanje za nadaljnjih 18 mesecev. Prav JAK je že leta 2015 naročil raziskavo, v kateri ugotavlja, da tako knjigotržci kot založniki z učinki zakona niso zadovoljni, interna evalvacija na ministrstvu, ki so jo prejeli že predhodni ministri, je ugotavljala, da »ni dosegel želenih učinkov«, najbolj jasna pa je raziskava, ki je dostopna tudi na spletni strani JAK , v kateri Samo Rugelj zapiše:

»Pred uveljavitvijo Zakona o enotni ceni knjige (ZECK) konec avgusta 2014 je lahko založba sama ponudila končnemu kupcu denimo 20-odstotni popust za nakup njenih knjig, kar pomeni, da je sama takoj prejela 80-odstotkovprodajne cene. Po uveljavitvi tega zakona to ni več mogoče, kar je zelo vplivalo na finančno stanje založb brez knjigarn, ki z nakupi vsak dan prejemajo tekoča finančna sredstva. Zaradi tega je propadlo oziroma usahnilo kar nekaj založb. Po klasični založniški kalkulaciji naj bi bila prodajna cena knjige vsaj trikrat višja od nabavne, saj mora založnik vračunati tudi rabat, ki ga mora odstopiti tistemu, ki dejansko proda knjigo. Če torej nabavno ceno knjige zaokrožimo na 30 odstotkov prodajne cene, je založnik ob 20-odstotnem popustu poleg cene produkcije dobil še dodatnih 50 odstotkov prodajne cene knjige; s tem je bila ustvarjena razlika v ceni, ki je pomenila, da je ob relativno hitri in uspešni lastni prodaji lahko že s temi prihodki kmalu pokril stroške izida. Ko pa je bil uveden Zakon o enotni ceni knjige, je bilo tovrstno zniževanje cene končnemu kupcu onemogočeno. Zato so se kupci v naslednjem obdobju v precejšnji meri odvrnili od neposrednega kupovanja knjig pri založniku, saj jim je za to sedaj umanjkala finančna motivacija. Nekateri od njih so se napotili v knjigarne, saj je bila cena povsod enaka, drugi so pač nehali kupovati njihove knjige, ker niso imeli več neposrednega stika z založnikom. S tem so takšnemu založniku najmanj na dveh koncih poslabšali njegovo poslovanje: najprej so mu odtegnili neposreden finančni tok in poslabšali njegovo splošno denarno likvidnost, poleg tega pa je tak založnik od vsake prodane knjige dobil precej manj, denimo samo 60 odstotkov ali še manj, to pa z velikim zamikom in tudi zamudami (knjigotržci plačujejo z zamikom več mesecev), kar pomeni, da je poleg cene produkcije dobil samo 30 odstotkov cene knjige v obliki dodane vrednosti (ob 30-ih odstotkih nabavne).«

Ni torej res, da gre za nepotreben in nesmiseln ukrep, ki bo škodoval manjšim založnikom. Pobuda za ukrep je na ministrstvo za kulturo prišla ravno z njihove strani, ker so jih drugi družbeni deležniki vztrajno ignorirali. Ministrstvo se je oprlo na stroko, interno analizo, analizo JAK RS ter prisluhnilo njihovim pozivom. Ker se prodaja knjig seli iz obstoječe veljavne knjigotrške mreže na digitalne in druge platforme, je bilo potrebno hitro in učinkovito ukrepati glede na to, v kakšni situaciji se založništvo zaradi pandemije v tem trenutku nahaja.