Pot Arhiva Republike Slovenije do samostojne ustanove

Z uredbo Narodne vlade Slovenije (Uradni list Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije 1944–1945, 50/1945) sta bila 31. oktobra 1945 ustanovljena Osrednji državni arhiv Slovenije in arhivski svet. Uredba, ki je stopila v veljavo z objavo v uradnem listu 7. novembra, je med drugim predvidevala, da se Osrednji državni arhiv Slovenije v Ljubljani ustanovi »za vse območje federalne Slovenije«. Novoustanovljeni arhiv je postal samostojna državna ustanova pod neposrednim nadzorstvom ministrstva za prosveto (1. člen).

»Osrednji državni arhiv Slovenije ima namen, da zbira in hrani vse zgodovinske in kulturno pomembne arhivske predmete in zbirke, zlasti take, ki se tičejo slovenskega narodnostnega ozemlja in slovenskega naroda. O vseh predmetih in zbirkah vodi natančen pregled in ima v razvidu in pod svojim nadzorstvom vse druge arhive in zbirke arhivalij v Sloveniji.« (2. člen).

»V Osrednji državni arhiv Slovenije se stekajo vse za redno poslovanje že izločene ali pogrešljive zgodovinsko ali znanstveno pomembne arhivalije državnih oblastev in ustanov v območju Slovenije. Državni arhiv Narodnega muzeja v Ljubljani preide z vsemi svojimi sestavinami in vsem inventarjem v Osrednji državni arhiv Slovenije. V hrambo se mu izroče vse zbirke arhivalij in arhivi, ki so prešli v last ali upravo države; …« (3. člen).

»Uporaba zbirk Osrednjega državnega arhiva je vsakomur dostopna v mejah arhivskega reda, …« (4. člen).

»Ravnatelj in arhivsko strokovno osebje (arhivarji) morajo imeti fakultetno izobrazbo ter poznati zgodovinske pomožne vede in upravno zgodovino, kakor določa pravilnik.« (5. člen).

Od Narodnega muzeja do Gruberjeve palače

Arhiv Republike Slovenije torej v teh dneh praznuje 75. obletnico ustanovitve. Ob ustanovitvi je bil zadolžen za javno arhivsko gradivo na območju celotne Slovenije, saj pokrajinskih arhivov, z izjemo Mestnega arhiva ljubljanskega, današnjega Zgodovinskega arhiva Ljubljana, še ni bilo. Regionalne arhive so potem večinoma ustanovili sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, a zaradi pomanjkljivih predpisov takrat še niso oblikovali popolne arhivske mreže.

Arhiv je »podedoval« gradivo Državnega arhiva, ki je bilo hranjeno v skladiščih Narodnega muzeja, na terenu pa je prevzemal gradivo ukinjenih ustanov in državnih uradov. Nadzoroval je hranjenje, urejanje in škartiranje gradiva pri krajevnih ljudskih odborih, sodiščih in gospodarskih organizacijah. V želji po hitrejšem in učinkovitejšem reševanju je iskal pomoč pri najvišjih vladnih funkcionarjih, a pogosto zaman. Uradniki so pod vtisom revolucionarnih družbenih sprememb gradivo nekdanjih uradov omalovaževali, ga trpali na podstrešja, v vlažne kleti, neredko so ga uporabljali za ovojni papir, v kolikor ga niso oddali papirnicam v predelavo.

Prostorska stiska državnega arhiva je bila pereča zlasti do leta 1953, ko je deloval še v prostorih Narodnega muzeja. Na voljo je imel pisarno v izmeri 26 m² za administrativna in strokovna dela ter tri večje skladiščne prostore v skupni izmeri 217 m². Poleg tega je hranil gradivo še na podstrešju Narodne in univerzitetne knjižnice ter po kleteh javnih in zasebnih ljubljanskih stavb.

Gradivo je bilo uporabnikom kljub temu na voljo že maja 1946. Poleg tega so od leta 1955 dalje vzpostavili evidenco prevzemov gradiva in zbirali podatke o arhivskem gradivu, ki je bilo odpeljano med okupacijo. Leta 1954 je bila v arhivu vzpostavljena tudi specialna knjižnica.

Konec leta 1953 je arhiv dobil del prostorov v prvem nadstropju Gruberjeve palače in Virantove hiše na Levstikovem trgu v izmeri 683 m². Leta 1965 pa je končno prevzel v upravljanje celoten kompleks med Levstikovim trgom, Zvezdarsko in Rožno ulico ter v pridobljene prostore preselil skoraj vse gradivo. Tu, v Gruberjevi palači na Zvezdarski 1, je sedež arhiva še danes. Poleg tega ima v Ljubljani lastne depojske prostore še na Poljanski oziroma Roški cesti in najete pisarniške prostore na Zemljemerski ulici.

Osrednji slovenski državni arhiv se je zaradi upravno-političnih sprememb večkrat preimenoval: leta 1953 v Državni arhiv Ljudske republike Slovenije, leta 1963 v Državni arhiv Socialistične republike Slovenije, leta 1966 v Arhiv Slovenije, leta 1975 pa v Arhiv Socialistične republike Slovenije. Današnje ime nosi od junija 1990.

Skrb za arhivsko gradivo na slovenskem ozemlju ima dolgo tradicijo

Arhiv Republike Slovenije bi sicer lahko praznoval tudi bolj častitljive obletnice. Skrb za arhivsko gradivo na slovenskem ozemlju ima namreč kar dolgo tradicijo in se je že v prvi polovici 19. stoletja razvijala podobno kot v ostalih deželah Avstrijske monarhije. Zlasti listine in dragocene rokopise so zbirale in popisovale različne ustanove, društva in posamezniki. Historično društvo za Kranjsko je deželnim oblastem leta 1859 predlagalo ustanovitev deželnega arhiva, a do uresničitve ideje ni prišlo. Ko se je Kranjski deželni muzej »Rudolfinum« leta 1888 preselil v namensko zgrajeno stavbo, so bili tam predvideni tudi prostori za Kranjski deželni arhiv, ki pa je bil sestavni del Deželnega muzeja.

V času prve jugoslovanske države je bil leta 1926 sicer ustanovljen Državni arhiv, a je še naprej deloval kot organizacijska enota Narodnega muzeja, njegovo delovanje pa je bilo v glavnem omejeno na območje nekdanje dežele Kranjske. Arhiv je bil prostorsko utesnjen, pa tudi brez lastnega osebja. Delo arhivarja je opravljal kar ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mal in šele leta 1939 je lahko zaposlil prvega samostojnega arhivarja.

Prva in druga svetovna vojna sta v marsičem upočasnili organizacijske in kadrovske spremembe, ki bi sicer utegnile pripeljati do nastanka samostojne arhivske ustanove. Pozivi po ustanovitvi javnega, osrednjega arhiva, ki bi združil gradivo slovenskih pokrajin, so bili namreč prisotni že v začetku 20. stoletja, še bolj pa po letu 1918.

Pionirsko obdobje arhiva kot dela Kranjskega deželnega muzeja in nato Narodnega muzeja še ni bilo podrobneje raziskano. Morda bo praznovanje 200. obletnice začetkov Kranjskega deželnega muzeja (1821), skupnega prednika glavnih kulturnovarstvenih ustanov pri nas (Narodni muzej Slovenije, Arhiv Republike Slovenije, Narodna galerija, Slovenski etnografski muzej, Prirodoslovni muzej Slovenije), priložnost tudi za temeljitejšo raziskavo zgodovine organiziranega varstva arhivskega gradiva v obdobju do ustanovitve Osrednjega državnega arhiva Slovenije in s tem za osvetlitev zgodovine ustanove, ki ima danes 8 organizacijskih enot (sektorjev), 68 zaposlenih (od tega 5 začasno na evropskem projektu), skrbi pa za 28.000 tekočih metrov arhivskega gradiva, razvrščenega v več kot 1930 arhivskih fondov in zbirk.

Andrej Nared