Jože Žontar (1932 - 2020)

Jožetu Žontarju nedvomno pripada mesto prvega poklicnega strokovnjaka za moderno arhivistiko na Slovenskem. Odločilno je vplival na utemeljitev slovenske arhivistike, obenem pa s širino svojih raziskav segel še na številna druga področja. Za posebne dosežke v kulturi je leta 1979 prejel Župančičevo nagrado, Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki ga je vodil, pa je takrat prejel državno priznanje za delo. Kot priznanje za sodelovanje pri urejanju Kranjskih zbornikov je Žontar leta 1985 prejel veliko plaketo Občine Kranj. Leta 2002 pa je kot prvi prejel Aškerčevo nagrado za življenjsko delo v arhivistiki.

Rodil se je 15. marca 1932 v Kranju. Že med študijem je bil kar dvakrat odlikovan s študentsko Prešernovo nagrado. Po končanem študiju se je leta 1955 zaposlil v tedanjem Državnem arhivu Ljudske republike Slovenije. Bil je organizator zunanje službe arhiva, ki je skrbela za tesnejše povezave arhiva z imetniki arhivskega gradiva. Pomemben pečat je v tem času dal pripravi vodnika po arhivskem gradivu Državnega arhiva in zlasti Vodnika po arhivih Slovenije. Žontar je bil gonilna sila te obsežne akcije, ki se je končala v začetku leta 1966.

Februarja 1972 je Žontar v tedanjem Mestnem arhivu Ljubljana prevzel ravnateljevanje. To je bilo delovno zelo intenzivno obdobje, ki je trajalo več kot 20 let. Izoblikoval je koncept strokovnega, geografskega in kadrovskega razvoja arhiva. Mestni arhiv je prerasel v največji regionalni arhiv v Sloveniji, zato se je konec junija 1973, ob njegovih velikih naporih, preimenoval v Zgodovinski arhiv Ljubljana. Območje delovanja tega arhiva se je razširilo na celotno osrednjo Slovenijo, hkrati pa se je izoblikovalo več delovnih enot zunaj Ljubljane. Pod Žontarjevim vodstvom je arhiv dosegal vidne rezultate. V prvem desetletju njegovega ravnateljevanja se je močno razmahnila tako imenovana zunanja služba, kar je močno pospešilo prevzemanje arhivskega gradiva. Med njegovim ravnateljevanjem sta izšla kar dva obsežna vodnika po fondih in zbirkah. Priprava vodnikov je bila lažja zaradi Žontarjevih bogatih izkušenj iz šestdesetih let, ko je služboval v državnem arhivu. Zgodovinski arhiv Ljubljana je kot prvi med splošnimi slovenskimi arhivi uredil mikrofilmski laboratorij s tedaj najnovejšo koračno mikrofilmsko kamero. Žontar je bil tudi med prvimi, ki so se navduševali nad računalniško obdelavo arhivskega gradiva.

Žontarjeva zavzetost je bila odločilna tudi pri pripravi arhivske zakonodaje. Skupaj z dr. Sergijem Vilfanom sta pripravila Zakon o arhivskem gradivu in arhivih, ki je bil sprejet leta 1966. Med drugim je zakon dal pravno podlago za ureditev slovenske arhivske mreže, kot jo poznamo še danes. Žontar je pripravil tudi strokovne podlage za reševanje prostorskih težav državnega arhiva, katerih rezultat je bil prizidek arhiva v Rožni ulici v Ljubljani. Gonilna sila je Žontar nedvomno bil tudi pri pripravi arhivskega zakona iz leta 1973, kot tudi pri pripravi Zakona o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981 in iz njega izhajajočih podzakonskih predpisov.

Kljub obilju opravil v ljubljanskem arhivu je leta 1977 tudi doktoriral in v naslednjih letih dosegel, da je bila arhivistika uvedena kot študijski program Filozofske fakultete v Ljubljani. Na tamkajšnjem oddelku za zgodovino je bil leta 1978 habilitiran za docenta, leta 1985 izvoljen za izrednega in leta 1990 še za rednega profesorja za arhivistiko. Od študijskega leta 1978/79 je predaval arhivistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že leta 1973 je skupaj s prof. Vilfanom pripravil prvi priročnik iz arhivistike. Njuno delo Arhivistika še danes velja za eno od temeljnih del slovenske arhivistike. Sodeloval je pri številnih publikacijah, ki jih je pripravilo Arhivsko društvo Slovenije. Sodeloval je tudi pri pripravi priročnika za delavce, ki delajo z dokumentarnim gradivom (1984), ter pripravil učbenik iz arhivistike (1984).

Posebno dobro je bilo njegovo poznavanje upravnih in sodnih reform, zlasti v 18. in 19. stoletju. Tukaj izstopa vsestransko uporabna publikacija Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorski in Štajerski do leta 1918, izdana 1988, ki je bila rezultat zglednega mednarodnega sodelovanja.

Svoje plodno službovanje in ravnateljevanje v Zgodovinskem arhivu Ljubljana je Žontar končal 1. aprila 1992, ko se je odločil, da se do upokojitve ponovno zaposli v Arhivu Republike Slovenije. Bil je eden od najaktivnejših pripravljavcev novega arhivskega zakona o arhivskem gradivu in arhivih, ki ga je državni zbor sprejel leta 1997, in tudi drugih podzakonskih aktov. Obenem je kot vodja »matične službe« prispeval k širjenju in poglabljanju arhivskih teoretičnih in praktičnih vprašanj, kot je npr. sistematična obdelava zgodovine sistemov poslovanja s spisi v Sloveniji.

Vsa leta službovanja v arhivih je bil Žontar zelo aktiven tudi v Društvu arhivarjev Slovenije, kot se je do leta 1966 imenovalo Arhivsko društvo Slovenije. Bil je njegov tajnik in nato tudi predsednik. Šestdeseta leta so bila tudi leta intenzivnega Žontarjevega sodelovanja v Zvezi društev arhivskih delavcev Jugoslavije in v uredništvu strokovne revije Arhivist. Ob uspehih doma pa se je Žontar v tem času vse bolj uveljavljal tudi v mednarodnem merilu. Aktiven je bil v strokovnih stanovskih organizacijah tedanje države in v okviru Mednarodnega arhivskega sveta. Od leta 1968 je bil dopisni član mednarodnega arhivskega časopisa Archivum. Aktiven je bil na številnih mednarodnih konferencah, posebno vidno mesto pa je imel od leta 1988 tudi kot član sekcije za šolanje pri Mednarodnem arhivskem svetu, kjer je zastopal tako imenovano Vzhodno Evropo. Posebno zaslužen je bil za to, da je imela sekcija leta 1994 v Ljubljani simpozij z naslovom Spremembe v arhivskem šolanju kot posledica političnih sprememb v Vzhodni in Srednji Evropi. Eno od zelo odmevnih del tega obdobja, ki poudarja pomen arhivov in arhivskega gradiva, katerega pobudnik in urednik je bil prav   Žontar, je bila monografija z naslovom Dokumenti slovenstva, ki je luč sveta zagledala leta 1994.

Žontar se je 1999 upokojil, leto kasneje (to je 2000) pa je prenehal tudi redno predavati na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tudi po upokojitvi je objavil številne poglobljene znanstvene razprave, ki se dotikajo od arhivistike do upravne in krajevne zgodovine. Tu naj omenimo le monografije: Stavbenik Josip Slavec ob stoti obletnici rojstva (2001; skupaj z Majdo Žontar), Arhivska veda v 20. stoletju (2003), Kaznovana podjetnost, kranjski trgovec in industrialec Franjo Sire (2005).

Njegova osebna bibliografija obsega okoli 150 enot. Največ njegovih prispevkov je posvečenih arhivistiki; večkrat je pisal o organizaciji arhivov, o pravni zaščiti in arhivski zakonodaji, o strokovnih problemih arhivske stroke. Poleg zelo pestre dejavnosti v zvezi z arhivi, se je kot zgodovinar ukvarjal s proučevanjem strukture sodnih in upravnih organov pri nas skozi zgodovino. Poleg tega je obravnaval različna vprašanja iz zgodovine 18. in prve polovice 19. stoletja zlasti na Gorenjskem. Morda manj vidno, vsekakor pa pomembno je bilo Žontarjevo uredniško delo pri revijah, zbornikih in priročnikih. Poleg Arhivista, kjer je bil glavni in odgovorni urednik v letih 1968–1972, je bil odgovorni urednik Kronike (1972–1978), uredil je zbornik 900 let Kranja in štiri Kranjske zbornike (1970–1985), Vodnik po arhivih Slovenije (1965), Arhivsko tehniko (1972) in že omenjeni večjezični priročnik (1988), sodeloval je pri Riječniku arhivske terminologije Jugoslavije (1971) in drugih.