V pismu, ki ga nekateri mediji objavljajo po posameznih delih in ki je bilo naslovljeno na predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela, predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, nemško kanclerko Angelo Merkel, portugalskega predsednika vlade Antonia Costa in druge, je predsednik vlade med drugim zapisal, da je po celotni EU treba spoštovati vladavino prava in dodal, da “diskrecijskih mehanizmov, ki ne temeljijo na neodvisni presoji, ampak na politično motiviranih kriterijih, ne moremo imenovati ‘vladavina prava'”.

Celotno pismo v slovenskem jeziku objavljamo v nadaljevanju, v priponki pa se nahaja originalna angleška različica.

Spoštovani predsednik Evropskega sveta,

nikoli prej se Evropska unija ni soočila z izzivi takšnega obsega, kot je kriza zaradi covida-19. Naši zdravstveni sistemi so bili pod izjemnim pritiskom, naša gospodarstva pa so se spoprijela z zunanjim in nepredvidenim šokom, ki je povzročil resne motnje v gospodarski dejavnosti in ogrozil tisoče delovnih mest. V teh pogojih je bilo ključnega pomena, da se je Evropska unija lahko odzvala hitro in odločno. Julijski dogovor Evropskega sveta o večletnem finančnem okviru in EU naslednje generacije je bil v središču našega skupnega odziva – resnično zgodovinski dogovor in izraz enotnosti, kot ga še ni bilo.        

Prav to smo potrebovali v teh zahtevnih časih. EU je danes ladijski konvoj na razburkanem morju. Ladje, ki plujejo v njem, so se vanj združile ali se mu kasneje pridružile zato, ker je obetal varno plovbo v smeri miru, svobode in razvoja. Konvoj se je začel oblikovati zato, da se na evropski celini ne ponovijo tragedije in brodolomi 20 stoletja, ki so povzročili desetine milijonov mrtvih, strašno trpljenje in gorje celih narodov, genocide in suženjstva pod totalitarnimi režimi.

Obet dobre poti in epohalni uspeh projekta v prvih desetletjih je bil podkrepljen z očitnimi, resničnimi dobrimi nameni, temelječimi na življenjski izkušnji generacije, ki je brodolome doživela. Vrhunski dokaz prave izbire poti je prišel s padcem železne zavese in z veliko širitvijo EU in NATO leta 2004. Evropa, svobodna in nerazdeljena, je postala otipljiv cilj živeče generacije. Generacije, ki je še doživela pobijanje na mejah med vzhodom in zahodom in občutke brezizhodnosti ob prividu enopartijskih monolitov. Nato pa na koncu, sicer po milijonskih žrtvah in trpljenju, doživela padec komunizma brez vojne in brez strela.

Svoboda je postala otipljiva in zdelo se je, da je nič ne more ogroziti. Nove ladje so se pridružile konvoju, padale so notranje administrativne meje. Obetala se je zlata doba, optimizem je segal do neba. V tem razpoloženju nismo jemali dovolj resno kopičenja »zamrznjenih konfliktov« v naši vzhodni soseščini. Okupacija Krima je vse presenetila. Opozoril Grčije in Cipra o dvojni igri Ankare nismo jemali dovolj resno, prav tako ne očitnih znakov, da se islam na naših mejah in celo znotraj EU namesto k modernizaciji marsikje giblje v smeri radikalizacije, katere končni rezultat so teroristični napadi na nedolžne Evropejce oziroma neposredno na naš način življenja.

Morje v nasprotju z optimističnimi pričakovanji ni postajalo mirnejše, plovba je postajala namesto lažja v resnici vse težja. Udarila je finančna kriza. Sledila ji je migrantska. Nato Brexit. Sredi prepirov o tem, ali bomo družno mašili razpoke v ladjah ali pa le delili vdrlo vodo, je druga največja ladja zapustila konvoj. Pri Brexitu smo se znašli v položaju brez dobrega izhoda. Še preden smo z VB zaključili zapuščinsko razpravo, smo soočeni s pandemijo korona virusa. Smo sredi drugega vala, ki je v EU močnejši in bolj nevaren kot prvi.

Na dramatičnem zasedanju Evropskega sveta julija smo po velikih naporih dosegli soglasje o robustnem finančnem okviru za odpravo posledic epidemije. Nedavni poskus uskladitvenega dogovora med Svetom EU in Evropskim parlamentom pa to soglasje ruši. Ponovno se na dnevni red vrača vprašanje pogojevanja črpanja EU sredstev s t.i. »vladavino prava«. Vendar diskrecijskih mehanizmov, ki ne temeljijo na neodvisni presoji, temveč na politično motiviranih merilih, ni mogoče imenovati »vladavina prava«.

Tisti, ki smo del svojega življenja preživeli v totalitarnem režimu, vemo, da se odmik od realnosti začne takrat, ko se procesom ali institucijam nadene ime, ki odraža ravno nasprotno od bistva. »Ljudske demokracije« so bile režimi enopartijske diktature. Demokratična republika Nemčija je bila primorana zgraditi zid, da ljudje ne bi še bolj množično bežali iz takšne demokracije. »Socialistično samoupravljanje« v bivši Jugoslaviji je bilo krinka za trdo roko komunistične stranke v gospodarstvu.

Danes številni mediji in nekatere politične skupine v Evropskem parlamentu odprto grozijo, kako bodo s pomočjo instrumenta »vladavine prava« preko večinskega glasovanja disciplinirali posamezne države članice EU. »Vladavina prava« po definiciji pomeni, da v primeru spora odloča neodvisno sodišče. In ne politična večina v katerikoli drugi instituciji.  Če politični organ svoje odločitve poimenuje za »vladavino prava«, je s tem narejen prvi korak stran od realnosti. Sicer pa je EU utemeljena na vladavini prava. Na ločenosti izvršne, zakonodajne in sodne oblasti. Država članica, kjer politični sistem ne temelji na demokraciji in vladavini prava, sploh ne izpolnjuje pogojev za članstvo in za plutje v konvoju. Pogodba o Evropski uniji ne dovoljuje nobenega diskriminatornega ukrepanja proti kateri koli državi članici na politično zahtevo katere koli države članice ali institucije EU.

V Sloveniji imamo veliko razlogov, da smo previdni, ko se v Bruslju uporablja pojem »vladavina prava«. Leta 2014 smo bili priča ukradenim volitvam, do katerih je prišlo s pomočjo drastične zlorabe državnih institucij tik ob začetku volilne kampanje. Ustavno sodišče je soglasno ugotovilo zlorabo, vendar šele potem, ko so bile volitve mimo in ko posledic te zlorabe ni bilo več mogoče odpraviti. Nobena od institucij EU v času kraje volitev ni reagirala niti z opozorilom. Celo več. Ključni akterji zlorabe so bili povabljeni na visoke položaje v institucije EU. Evropski parlament o ukradenih volitvah v državi članici EU ni hotel niti razpravljati, ker na kolegiju ni bilo večine za uvrstitev teme na dnevni red. Hkrati je bilo v EP veliko razprav o stanju demokracije na Madžarskem ali na Poljskem, sprožen je bil celo postopek po 7. členu pogodbe, čeprav ne v eni in ne v drugi državi v času članstva v EU niso imeli nobenih znanih primerov zlorabe sodstva za politične obračune, niti enega političnega zapornika, da o kraji volitev, do kakršne je prišlo v Sloveniji, ne govorimo. Ta žalostna izkušnja nas uči, da se vsem na očeh uporabljajo dvojna merila. Še več. Trenutno se vztraja na tem, da zgodovinskega dogovora iz julijskega zasedanja ES ne spoštujemo, ker naj bi politična večina v vodstvu Evropskega parlamenta odločila drugače. Sklicujoč se na »vladavino prava«.

Slovenija podpira spoštovanje vladavine prava. V vseh primerih, tudi pri instrumentih MFF in RRF. Brezpogojno, brez dvojnih meril. Ob spoštovanju Pogodbo o Evropski uniji. Upoštevaje, da o pravu oziroma kršitvah tega odloča neodvisno sodišče.  In ne kakršnakoli politična večina. Ker to potem ni vladavina prava, ampak vladavina večine. Če se odločamo za to pot, nam dobra prihodnost Evrope, svobodne in nerazdeljene, polzi iz rok.

Morje pa je že brez problemov, ki si jih povzročamo sami, dovolj razburkano. V pandemiji praktično nepoškodovana Kitajska bo močneje kot kadarkoli doslej vplivala na našo pot. ZDA so po zadnjih volitvah notranje zelo razklane, kar nikoli ni dobro vplivalo na transatlantske odnose. Moskva je med zamrznjene konflikte očitno uspešno dodala še celo Belorusijo. Skupaj z Ankaro in brez EU po svoji podobi ureja stvari od Baltika do Libije. Ne mine mesec, da ne bi pretreseni pisali sožalja svojcem žrtev terorističnih napadov enkrat v eni, drugič v drugi članici EU na zahodu ali severu.

Zato bolj kot kadarkoli potrebujemo enotnost glede plovbe. Potrebujemo spoštovanje drug drugega. Potrebujemo skupno obrambo dostojanstva vseh volivcev v vseh državah članicah EU. Potrebujemo institucije EU, ki ne bodo vključene v notranjepolitične spopade v državah članicah. Potrebujemo ravnanja, ki temeljijo na modrosti, kakršna je krasila ustanovne očete EU. Potrebujemo spoznanje, da temelj EU ni denar, ampak vrednote. Potrebujemo spoznanje, da se vrednot v končni luči ne da izsiliti z denarjem. Kar verjetno nekdo, ki je bil rojen v blagostanje, težje razume, vendar ga to ne odvezuje odgovornosti do dobre prihodnosti EU. Pred našim konvojem so čeri in ledene gore. So številni izzivi, ki jih lahko premagamo, vendar samo, če bomo spoštovali pogodbo, ki je soglasno določila smer naše plovbe. V nasprotnem primeru lahko zgolj čakamo, kdaj bo naslednja ladja zapustila konvoj.

Pred EU je polno izjemno pomembnih korakov. Poenotiti moramo odnos do osrednjih groženj, ki nam pretijo, in se učiti iz zgodovine. Zahodno rimsko cesarstvo je propadlo, ko so tuji najemniki začeli postavljati cesarje. Vzhodno pa, ko je bojeviti islam zavzel Bizanc. Pomagati moramo islamu, da se modernizira. Izpostavljati v pozitivnem smislu tiste muslimanske države, ki so to že storile. Zavarovati moramo zunanje meje. Tudi naša okolica bolj kot kadarkoli potrebuje delujočo EU. Močno in enotno. Veliko je na kocki. Evropska prihodnost držav vzhodnega partnerstva. Držav Zahodnega Balkana. Stabilnost mnogih držav Mediteranske unije. Glede na goro težav, s katerimi se spoprijemamo, je zanemarjanje našega zgodovinskega dogovora, doseženega na julijskem zasedanju EUCO, podobno prepiranju o jedilniku na ladji, ki pluje proti ledeni gori.

Dilema, ki je pred nami, je zelo preprosta. Spoštovanje julijskega dogovora je odgovorno ravnanje do dobre prihodnosti EU. Nespoštovanje pa ravno obratno.

Naslednji dnevi bodo kritični za dokončno oblikovanje poštenega in uravnoteženega sporazuma, ki temelji na našem julijskem dogovoru. Šele s hitrim zaključkom tega, kar smo začeli izvajati julija, bomo lahko izpolnili ta velika pričakovanja in si utrli pot do močnejše Evrope v obdobju po pandemiji.  V tem procesu bi morali ohraniti svojo dolgoročno strateško usmerjenost in graditi na bistvenih političnih in gospodarskih elementih dogovora. Kot smo že toliko krat dokazali, sem popolnoma prepričan, da lahko najdemo sprejemljive rešitve, ki varujejo integriteto finančnega in pravnega okvira EU, ki temelji na pogodbi.  Čeprav smo pod pritiskom časa, sem prepričan, da bomo naredili tisto dodatno miljo, da bi prišli vsi na krov, in se s tem izognili nadaljnjim zamudam ter na koncu prišli do trdnega dogovora, ki nas bo ohranil enotne glede na negotovosti v prihodnjih tednih in mesecih.              

S spoštovanjem,

Janez Janša

Prejemniki: Člani Evropskega sveta, Njegova ekscelenca Charles Michel, predsednik Evropskega Sveta, Njena ekscelenca Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije