Aviarno influenco povzročajo virusi influence tipa A. Visoko patogeni virusi podtipov H5 in H7 lahko povzročijo izbruh velikih epidemij. Najbolj dovzetne so kokoši in purani. Vodne ptice obolevajo redkeje in kažejo drugačne (blažje) simptome.

Divje vodne ptice običajno redkeje zbolevajo zaradi aviarne influence. Vendar pa se v zadnjih letih tudi pri prostoživečih pticah vedno pogosteje pojavljajo podtipi HPAI, ki lahko pri določenih vrstah povzročijo povečan pogin. Labodi veljajo za neke vrste indikatorske ptice, pri katerih je mogoče zgodaj ugotoviti izbruh bolezni, saj so zaradi barve zelo opazni v okolju.

Okužene kokoši in purani poginejo večinoma že v 24 do 48 urah po stiku z virusom - še preden se pojavijo simptomi bolezni. Obolele živali so pogosto videti apatične, ne jedo in ne pijejo. Kokoši ne nesejo jajc ali pa so ta deformirana. Pri nekaterih živalih se greben ali noge obarvajo modrikasto. Poleg tega lahko pojavi kihanje, kašljanje in izcedek iz nosnic. Pogine od 90 do 100 odstotkov obolelih živali.

Race in gosi obolevajo manj pogosto, vendar pa virus izločajo in jih označujejo tudi za rezervoarje virusa. Okužene živali pogosto vzbujajo pozornost z motnjami v ravnotežju ali vedenju, plavajo v krogu ali držijo glavo postrani. Poleg tega se lahko pojavi vnetje oči in pljuč - videti je, kot da živali težko dihajo.

Priporočila za rejce perutnine

Aviarna influenca, znana tudi kot ptičja gripa, je zelo nalezljiva virusna bolezen, ki lahko prizadene vse vrste ptic. Bolezen se prenaša s stiki zdravih živali z bolnimi, njihovimi izločki (nosni in očesni izcedek, slina, iztrebki) in okuženimi termično neobdelanimi proizvodi (jajca, meso). Poleg tega se bolezen širi tudi s kontaminirano krmo, vodo in nastiljem. Pomemben vektor pri širjenju okužbe je tudi človek, ki lahko virus širi s kontaminirano obutvijo, opremo in prevoznimi sredstvi.

Glede na situacijo in posledice, ki jih ima pojav HPAI v rejah perutnine (pokončanje in neškodljivo uničenje vse perutnine na okuženem gospodarstvu, omejitve in prepovedi v prometu in trgovanju s perutnino, mesom in proizvodi in drugo), pozivamo rejce perutnine, da dosledno izvajajo biovarnostne ukrepe, ki so temelj za preprečevanje vnosa bolezni v rejo, predvsem:

• gojenje perutnine in ptic v ujetništvu na prostem se izvaja tako, da so živali zavarovane pred stikom z divjimi pticami z mrežami ali strehami ali na drug ustrezen način ali, da se v primeru, ko to ni mogoče, oskrbujejo s krmo in vodo v zaprtih prostorih ali pod zaščito, ki zadostno odvrača pristajanje divjih ptic in s tem preprečuje njihov stik s krmo ali vodo, ki sta namenjeni perutnini in pticam v ujetništvu;
• vodna zajetja na prostem, pri tistih vrstah perutnine, kjer je to potrebno zaradi dobrobiti živali se uporabljajo tako, da je preprečen dostop divjim vodnim pticam;
• pri oskrbi perutnine z vodo iz površinskih vodnih zajetij, do katerih imajo dostop divje vodne ptice, se izvaja tako, da se voda obdela s postopki, ki zagotavljajo inaktivacijo virusov aviarne influence (npr. prekuhavanje, uporaba filtrov, UV razkuževanja ali kemijskih substanc, kot je klor);
• omejitev stikov nepooblaščenih oseb s perutnino in vstopa v prostore, kjer je nastanjena perutnina, ter upoštevanje ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni pri delu s perutnino (namestitev razkuževalnih barier, uporaba zaščitne obleke in obutve, umivanje in razkuževanje rok in drugi ukrepi);
• imetniki perutnine, ki pri tehnologiji reje uporabljajo izpuste za svoje živali, omejijo dnevni izpust na najkrajši možni čas in upoštevajo priporočila iz prejšnjih točk.

Poleg tega je pomembno, da rejci perutnine pozorno spremljajo zdravstveno stanje svojih živali in v primeru kakršnihkoli sprememb (pogini, padec nesnosti, neješčnost, spremembe v obnašanju živali) nemudoma o tem obvestijo veterinarja.