DSO Šentjur je srednje velik dom s 167 stanovalci, tako ga je opisala Vodišek Razborškova. S pojavom virusa v domu so se srečali 23. oktobra, ko se je iz bolnice vrnil starostnik, ki je bil tam na pregledu, a je hkrati tam postal tudi pozitiven na virus. Tako so po nekaj dneh vzpostavili rdečo cono. Do danes je ozdravelo sedem stanovalcev, pozitivnih je zdaj 23 oskrbovancev. Hospitalizirani so bili trije, umrla sta jim dva, eden v bolnici, drugi v domu. So občina, ki beleži visok odstotek pozitivnih občanov, in ta se še vedno povečuje. Zato so pričakovali, da se bo prej ali slej kdo od zaposlenih okužil tudi v domačem okolju. Tako imajo ta čas enajst pozitivnih zaposlenih, kar je deset odstotkov vseh. Zaradi tveganih stikov in drugih bolniških odsotnosti pa skupaj primanjkuje 22 odstotkov zaposlenih. Pri obvladovanju stanja v domu uporabljajo tudi hitre teste. Na osnovi teh testov so tudi že prepoznali enega pozitivnega zaposlenega, ki ga verjetno ne bi, saj ni kazal nobenih znakov, kajti šlo je za tako imenovano asimptomatsko osebo, pozitivno na virus.

Poljančeva je govorila o težavnosti starostnikov, ki sami ne zmorejo vzpostaviti pozitivnega vstopa v odnose, kar je za ljudi okoli njih kar zahteven čustveni izziv. Pogosto jih okolica prepozna kot naveličane, vidijo prej slabo kot dobro, tudi ko pokličejo, imajo pikre, težke stavke ali vzdihe kot: »mi pa nismo več za nobeno rabo, a name ste pa pozabili«, in podobna obremenjujoča sporočila.

Zato psihologinja poudarja in spodbuja, naj se okolica skuša bolj zavedati, kaj se v odnosih s starejšimi dogaja, katera čustva prevladujejo, kaj pogrešajo, kaj jih jezi, spravlja v stisko – vse te zaznave so dragocene za celotno družino. Saj bolj ko se zavedamo svojih občutkov in poznamo zgodovino odnosov, lažje okolica sprejme neodzivnost, presliši neprijetne stavke, jih ne vzame resno; vse to pa je temelj, da lahko oseba razvije sočutje. To zahteva preseganje starih vzorcev in je naporno, ampak dragoceno.

Tudi mnogi starostniki lahko v odnosih napredujejo, če se o tem z njimi okolica odkrito pogovori. Dejstvo je, da smo pogosto najbolj navajeni fizičnega stika, obiskov, kakšnega kosila, objema. Veliko bolj tuje nam je zato povezanost in naklonjenost izraziti z besedami, ki lahko pobožajo. Izziv je torej razviti nove spretnosti in načine ter premagati ob tem morebitne neprijetne občutke.