Liški pust je pustna šega na območju Kanalskega Kolovrata z značilnimi pustnimi liki, imenovanimi liški pustjé ali maškaroni. Njihova glavna posebnost so obrazna naličja (obličja), ki jih od leta 1947 izdelujejo iz tolčene aluminijaste pločevine, pred prvo svetovno vojno pa so jih tolkli iz bakra. Osrednji pustni dogodek je na pustno nedeljo – 'debelnico', ko se pustjé sprehodijo po vaseh Markiči, Bajti, Ukanje, Britof, Strmec, Lovišče in Melinki ter obiščejo posamezne domačije. V pustne like se oblečejo večinoma mlajši moški.

Posebnost vseh liških pustov so iz izročila 19. stoletja rekonstruirani liki, ki so značilni tudi za območje Kambreškega. Glavni lik je Ramašton s kostanjevimi ježicami – 'grčami' okoli klobuka in dolgim bičem v rokah. Spremlja ga več Ramaušev, ki se med seboj razlikujejo po živalskih kožuhih, v rokah pa nosijo različne 'toukine' (40 cm dolge palice, na katerih so pritrjene vreče s pepelom), smrdeče trakove in na vrvici pritrjene kostanjeve ježice. V skupini so še trije Bajarji – pušpanov bajar, petelinji bajar in šunični bajar. V rokah držijo vile oz. 'vilč',  s katerim ženskam izmerijo glavo in vrat. Lik 'Braja' ima naličje v obliki ptice in na hrbtu nosi koš.

Na območju Kolovrata, Liškega in Kambreškega so bili pustni obhodi znani že pred prvo svetovno vojno, v času fašizma pa so bili prepovedani. Domačini so jih vnovič obudili leta 1947. Pod vodstvom izdelovalca mask Branka Žnidarčiča so krajani leta 1991 ustanovili Etnološko društvo Liški pustjé, ki liške maske predstavljajo tudi po drugih pustnih karnevalih po Sloveniji in tujini. Glede na najdene bakrene maske in raziskave Pavla Medveščka, ki je pust na Kambreškem raziskoval v 50. in 60. letih 20. stoletja, je Branko Žnidarčič s krajani rekonstruiral maske Ramaštona in druge like, ki so se skupini pridružili ob koncu 20. stoletja. Žnidarčič svoje znanje izdelave kovinskih naličij prenaša na mlajše člane društva in osnovnošolce. V prostorih društva v Kanalu je manjši muzej, posvečen liškim pustjém in drugim lokalnim pustnim likom.

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.