Odhod iz Socialistične federativne republike Jugoslavije je pravno sicer omogočala tudi ustava SFRJ iz leta 1974, toda to je pomenilo precejšnjo obremenitev s političnim predznakom in se je hkrati ujemalo z zatonom politične prevlade Zveze komunistov ter obujenimi nacionalnimi napetostmi zlasti v Srbiji po nastopu Slobodana Miloševića sredi osemdesetih let in memorandumu srbskih akademikov leta 1986. Slovenija je potrebovala veliko politične spretnosti, modrosti in poguma, da se je lahko podala na pot osamosvojitve.

Ob koncu osemdesetih let je bila v državi gospodarska kriza z 11.000-odstotno inflacijo, težkimi socialnimi razmerami in slabimi odnosi v jugoslovanski federaciji. Na drugi strani pa so v Sloveniji kljub represiji potekali proces liberalizacije, oživljanja civilne družbe, množične javne razprave o demokraciji, političnem pluralizmu, človekovih pravicah in svoboščinah (ki jih je spodbudil proces proti Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu), odnosih v federaciji, skratka, dodobra se je razvila neodvisna javnost, temelj vsakršne demokracije. Februarja leta 1987 je izšla znamenita 57. številka Nove revije, kjer so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program, zato velja za enega od temeljev osamosvajanja Slovenije.

Leta 1988, zlasti pa leta 1989, so tudi v Sloveniji začele nastajati prve zveze in gibanja, ki niso bila pod okriljem vladajoče Zveze komunistov: Kmečka zveza, Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka, Sivi panterji in druge.

Konec februarja 1989 je bil ustanovljen Zbor za ustavo, v katerem so sodelovali predstavniki Društva pisateljev Slovenije, Odbora za varstvo človekovih pravic, Slovenske kmečke zveze, novonastalih Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenske demokratične zveze ter Zveze socialistične mladine Slovenije in Univerzitetne konference ZSMS. Zbor, ki se je zavzemal tudi za pravno državo, pluralistično demokracijo, svobodno združevanje ljudi, človekove pravice itd., je bil prvo združeno opozicijsko gibanje, ki ga je združeval predvsem en cilj – sprememba ustave v smeri vladavine prava in demokracije. Septembra istega leta so bili sprejeti ustavni amandmaji, ki so ukinili določilo o vodilni vlogi Zveze komunistov Slovenije.

Vsi ti procesi so se dogajali pod vtisom sodnega procesa proti Janezu Janši, ki je že v osemdesetih letih postal simbol boja za človekove pravice in svoboščine na Slovenskem. Tedaj so ga obsodili na 18 mesecev zapora. Sojenje je potekalo v srbohrvaškem jeziku brez prisotnosti javnosti, prav tako ni smel imeti svojega odvetnika. Po pravnomočnosti sodbe, maja leta 1989, ga je slovenska komunistična oblast ponovno aretirala (tako, kot ga je leto prej in predala JLA) in ga poslala na prestajanje kazni. Na množičnem zborovanju v podporo Janši je bila 8. maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani prvič prebrana Majniška deklaracija, v kateri je opozicija zahtevala demokratično in suvereno Slovenijo ter spoštovanje človekovih pravic.

Vse nove oblike civilno-družbenega uporništva so sooblikovale novo demokratično javnost, ki je z zavzemanjem za človekove pravice ob sodnem procesu proti četverici vse bolj očitno stopala na politično sceno. A tudi demokratična sporočilnost 57. številke Nove revije je še močno delovala. Ljudje so proces proti četverici razumeli ne le kot kršenje temeljnih človekovih pravic, ampak tudi kot hotenje nedemokratičnih sil, da zaustavijo liberalizacijo in podredijo Slovenijo Srbiji. V Odboru za varstvo človekovih pravic (vodil ga je Igor Bavčar), ki je bil močan dejavnik liberalizacije političnih razmer in najpopularnejša organizacija slovenske civilne družbe v času slovenske pomladi, je bila zbrana skupina ljudi, ki so v naslednjih mesecih ustanavljali prve slovenske politične stranke po letu 1945.

Stara politična nomenklatura, zlasti Zveza komunistov, pa tudi Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza socialistične mladine Slovenije, režimski sindikat in Zveza borcev, je v letu 1989 dobila realno politično alternativo. Za slovensko partijsko in državno vrhuško sta bili glavni nevarnosti Milošević na eni strani in nastajajoča opozicija na drugi. Nove politične zveze so bile tujek v tedaj še veljavnem enostrankarskem političnem sistemu. Zato so jih hoteli uokviriti v obstoječe forme, zlasti SZDL. Tako imenovana okrogla miza, ki je bila ponekod v tujini že uveljavljena oblika sodelovanja med nomenklaturo in novimi politiki, se v Sloveniji ob koncu 1989 ni obnesla. Dr. Jože Pučnik, nesporni voditelj politične alternative, je spoznal pasti vključitve predvsem z vidika nepripravljenosti nomenklature na demokratične spremembe. Zato je z njo prekinil sodelovanje.

Jeseni leta 1989 se je demokratična opozicija povezala v koalicijo DEMOS pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika in nato zmagala na prvih večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni, ki so bile izvedene 8. aprila 1990. Predsednik vlade je postal Lojze Peterle, predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, ki so na volitvah zbrali največ glasov izmed Demosovih strank. Zunanje ministrstvo je prevzel dr. Dimitrij Rupel, notranje Igor Bavčar in obrambno Janez Janša. Neposredno izvoljeno predsedstvo republike je vodil Milan Kučan, njegovi člani pa so bili še dr. Matjaž Kmecl, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Ciril Zlobec.

Demosova vlada je s pomočjo ustavnih sprememb in Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije z dne 2. junija 1990 okrepila avtonomne pristojnosti ter tako pripravljala pot za osamosvojitev. K temu so jo spodbujali predvsem zaostrene razmere v Jugoslaviji, razraščanje gospodarskih, socialnih in nacionalnih napetosti po državi, srbske centralistične težnje ter pomanjkanje demokracije. V strankarske spore okrog odhoda iz Jugoslavije je sicer konec septembra leta 1990 posegla Socialistična stranka Slovenije s predlogom za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti. Osamosvojitev so tedanji vodilni slovenski politiki naprej skušali doseči s sprejetjem ustave, ki bi vsebovala tudi osamosvojitvene člene, nato pa bi bila ta potrjena na referendumu. Načrtovali so, da bi se Slovenija formalno odcepila od Jugoslavije že decembra leta 1990.

Zamisel o plebiscitu je bila nato predstavljena 10. novembra 1990 na srečanju poslanskega kluba Demosa v Poljčah, na katerem so se dogovorili tudi za 23. december kot dan plebiscita. Usklajevanja med strankami so se končala uspešno, plebiscitni zakon so delegati sprejeli z 203 glasovi za, nobenim proti in štirimi vzdržanimi glasovi. Tako je Skupščina Republike Slovenije 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Volivci so odgovarjali na vprašanje, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država.

Sledil je medijski pogrom proti Sloveniji in grozeč odziv iz Beograda, saj je 18. decembra 1990 predsedstvo SFRJ načrtovani slovenski plebiscit razglasilo za protiustaven, zvezna skupščina pa je zahtevala takojšnjo ustavitev vseh priprav nanj.

Ne glede na grožnje iz Beograda je bil v nedeljo, 23. decembra 1990, na območju Slovenije izveden plebiscit, na katerem so se volivci in volivke odločili za osamosvojitev od Jugoslavije in nastanek nove države. Kljub nasprotovanju zveznih organov je po Sloveniji odprlo vrata okoli 4250 volišč, glasovalno pravico so imeli vsi polnoletni državljani s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Prvič so lahko oddali svoje glasove tudi oskrbovanci v domovih, zavodih in bolnišnicah ter zaporniki. Glasovali so lahko le tisti vojaki, ki so bili doma na dopustu. Plebiscita so se udeležili tudi zdomci in izseljenci na obisku v domovini, ki so pred glasovanjem dobili potrdilo na občinskem organu za notranje zadeve, saj niso bili vpisani v volilne imenike.

Plebiscit je spremljalo praznično razpoloženje po vsej Sloveniji, številne kraje so okrasili. O dogajanju je poročalo okrog 130 domačih in 60 tujih novinarjev ter posebnih poročevalcev iz okoli desetih držav. Plebiscit so spremljali tudi številni tuji opazovalci iz Evrope in ZDA.

Glasovanja o osamosvojitvi se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev. 95 odstotkov teh, ki so se plebiscita udeležili, oziroma 88,5 odstotka vseh je glasovalo za slovensko osamosvojitev. Za neodvisno in samostojno Slovenijo je glas dalo 1.289.369 volivcev, proti jih je bilo 57.877 ali 4 odstotki, neveljavnih je bilo 12.412 ali 0,9 odstotka glasovnic.

Največja volilna udeležba po občinah je bila v občini Ribnica, kjer se je plebiscita udeležilo 96,8 odstotka volilnih upravičencev, največ upravičencev se je izreklo za v občini Slovenske Konjice s 94,2 odstotka, najbolj množično pa so z 11,3 odstotka »proti« glasovali v občini Jesenice.

Po vsej Sloveniji so odmevale znamenite besede dr. Jožeta Pučnika, predsednika koalicije DEMOS in hkrati motorja slovenskega osamosvajanja, ki jih je na dan plebiscita med čakanjem na rezultate izrekel v Cankarjevem domu: »Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.«

Tistega dne že kmalu po 22. uri je bilo jasno, da je plebiscit uspel, in začelo se je splošno ljudsko rajanje po vsej Sloveniji. Vseeno je predsednik skupščine dr. France Bučar izide plebiscita uradno razglasil čez tri dni, 26. decembra 1990. Leto pozneje je bila ob prvi obletnici plebiscita razglašena nova slovenska ustava, zato ta dan zaznamujemo tudi kot dan ustavnosti.

V skladu s plebiscitarno voljo slovenskega naroda in po pol leta napornih in tveganih priprav na osamosvojitev je slovensko politično vodstvo 25. junija 1991 razglasilo neodvisno in samostojno državo Republiko Slovenijo. Že naslednji dan se je začela desetdnevna vojna, ki se je za mlado evropsko državo uspešno iztekla.

Avtor: Renato Podbersič ml.

Po vsej Sloveniji so odmevale znamenite besede dr. Jožeta Pučnika, predsednika koalicije DEMOS in hkrati motorja slovenskega osamosvajanja, ki jih je na dan plebiscita med čakanjem na rezultate izrekel v Cankarjevem domu: »Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.«

Tistega dne že kmalu po 22. uri je bilo jasno, da je plebiscit uspel, in začelo se je splošno ljudsko rajanje po vsej Sloveniji. Vseeno je predsednik skupščine dr. France Bučar izide plebiscita uradno razglasil čez tri dni, 26. decembra 1990. Leto pozneje je bila ob prvi obletnici plebiscita razglašena nova slovenska ustava, zato ta dan zaznamujemo tudi kot dan ustavnosti.

V skladu s plebiscitarno voljo slovenskega naroda in po pol leta napornih in tveganih priprav na osamosvojitev je slovensko politično vodstvo 25. junija 1991 razglasilo neodvisno in samostojno državo, Republiko Slovenijo. Že naslednji dan se je začela desetdnevna vojna, ki se je za mlado evropsko državo uspešno iztekla.

Avtor: Renato Podbersič ml.