Drage Slovenke in Slovenci, spoštovani sodržavljani!

Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo…
S temi besedami je oče samostojne Slovenije dr. Jože Pučnik označil trenutek najpomembnejše odločitve v zgodovini slovenskega naroda. Čas, edini čas, ko si je narod resnično dobesedno napisal sodbo sam. In ta sodba je bila veličastna, odmevala je navzven po svetu ter v duši in srcu slehernega Slovenca. Prav vsak, ki je s svinčnikom obkrožil za samostojno Slovenijo, je ne glede na svoj izvor po krvi postal del slovenskega občestva, del naroda v modernem smislu. Kot je takrat zapisal pesnik, našo dušo je zajelo slovesno razkošje in naša srca je napolnila toplina. Vedeli smo, kaj smo in to smo tudi želeli biti. Vstali smo, stali vsemu navkljub in čez pol leta z našim odporom agresiji JLA in bojem ter zmago v vojni za Slovenijo tudi obstali.
Kljub tavanjem dela politike je bil slovenski narod enoten. Tako enoten, da je teža tega dejstva pritisnila tudi na tiste odločevalce, ki jim samostojna Slovenija po njihovih lastnih besedah ni bila intimna opcija. Po zgodovinski novembrski odločitvi Demosa v Poljčah, da predlaga plebiscit, smo dosegli politični dogovor, enotno sprejeli zakon o plebiscitu in omogočili narodu, da se je svobodno odločil.
Trideset let je čas, dovolj dolg za oceno, kaj je Sloveniji in Slovencem prinesla plebiscitna odločitev. Čas, dovolj dolg, da ne pušča nobenega izgovora več, da bi se lahko tej oceni izognili.
Še posebej tisti, ki smo bili del plebiscitne božične pravljice, njene garaške uverture in nadaljevanja, drame ob uresničitvi ter srečnega razpleta, tega izgovora nimamo. Moramo si postaviti nekaj samoumevnih vprašanj.
Je bila odločitev takrat pravilna?
Da, bila je pravilna. Pravilna in pravočasna. Še posebej po tem, kar danes vemo o grozotah pekla in vojnah na velikem delu ozemlja države, ki smo se jo odločili pravočasno zapustiti, je ta pozitiven odgovor nedvoumen.
Je bila odločitev ekonomsko utemeljena?
Da. Slovenija se je v primerjavi z drugimi državami, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ, v treh desetletjih samostojnega življenja razvijala bistveno hitreje. Na prebivalca v enem letu danes ustvarimo 4 do 5 krat več kot v Srbiji, Severni Makedoniji ali v Bosni in Hercegovini ter skoraj še enkrat več kot na Hrvaškem.
Ker smo se osamosvojili, smo lahko dosegli večjo blaginjo, bili smo bolj varni, bolj odprti navzven, bolj povezani z razvitimi, prej vključeni v Evropsko unijo, Nato, Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj in z vidika naših interesov smo bili mednarodno vplivnejši.
A ob vseh teh pozitivnih odgovorih pa smo si po 30 letih dolžni postaviti tudi vprašanje, ali smo izkoristili tudi vse strateške razvojne priložnosti, ki smo si jih z osamosvojitvijo ustvarili?
Tu pa je odgovor žal težji in manj nedvoumen. Kajti veliko priložnosti smo iz različnih razlogov zamudili. Na tem mestu in ob tem času velja podrobneje opaziti predvsem enega, ki je bistven. Da bo odgovor na to dilemo bolj razumljiv, si postavimo še podvprašanje:
Si predstavljamo, kje bi danes bili, če bi ves čas samostojnosti lahko dihali s polnimi pljuči in izkoristili vse svoje moči in potenciale?
Priložnost, ki smo jo kot usodno in zgodovinsko preko Demosa prepoznali pred 30 leti, smo uspeli izkoristiti in uresničiti predvsem zato, ker smo jo kot takšno kot narod videli enotno, ker nam je bilo dovolj delitev in ker je tej enotnosti pred plebiscitom sledila tudi takratna opozicijska politika.
Kasneje smo samo še enkrat, ob vstopanju v EU, pokazali takšno mero zrelosti. Kljub temu, da bi jo potrebovali ves čas. Ne vedno zaradi usodnosti, zaradi koristnosti pa prav gotovo.
Namesto politike sodelovanja in vključevanja sta bili skoraj dve tretjini časa po osamosvojitvi zaznamovani z izključevanjem. Večina tega, kar danes v Sloveniji večino ljudi različnih prepričanj moti, je posledica izključevanja drugače mislečih. Drugače misleče se praviloma izključuje iz ideoloških razlogov. Če pa se branijo, se njim očita, da odpirajo ideološke teme. Polovici naroda se tako velikokrat zanika temeljna demokratična pravica, misliti in govoriti različno.
V času, ko se spopadamo z zahrbtno boleznijo Covid19, je vsakomur jasno, kaj za naše telo pomenijo poškodovana pljuča. A virus izključevanja povzroča enake posledice na telesu naroda in države. Kako bomo zdravi, hitri in uspešni, če ne moremo dihati z obema kriloma pljuč?
Politika izključevanja je tudi posledica javnega poudarjanja tega, kar nas ločuje. Namesto poudarjanja tega, kar nas združuje. In ni večjega simbola skupnega, kot sta plebiscit in osamosvojitev. V vsej naši dolgi in viharni zgodovini ni časa, ki bi bil bolj svet, kot je čas osamosvojitve. Ni trenutka, v katerem bi bili bližje spravi. V vsej naši zgodovini ni ure, v kateri bi bili bolj enotni in povezani, kot je čas skupne plebiscitne odločitve. Kajti ta odločitev je bila sestavljena iz povsem osebne, intimne, notranje odločitve vsakega posameznika. Iz poštene odločitve vsakega posameznika. Iz iskrene odločitve.
Mnogi drugi narodi imajo poleg države še ozemlja z bogatimi naravnimi viri ali preprosto težo svoje številčnosti in velikosti. Mi imamo naš raj pod Triglavom in nas same. Bogastvo naše dežele so njeni ljudje. Nikoli ne bomo največji, lahko pa smo najboljši. Tako kot so že mnogi naši podjetniki, športniki, umetniki in znanstveniki. Lahko pa smo najboljši tudi kot skupnost in država. Le naš zaklad plebiscitne enotnosti, ki žal večino časa treh desetletij leži globoko zakopan sedem klafter pod zemljo, moramo vložiti v našo skupno prihodnost.

Spoštovani!
Mineva leto, zaradi posledic pandemije poimenovano annus horribilus. Grozno leto. Namesto, da bi v času preizkušnje iz zaklada enotnosti bogato jemali, so nekateri nanj v tem času navalili še nekaj stotov skal. Zato v spopadu z epidemijo plačujemo višjo ceno, kot bi bilo potrebno.
A na tem mestu in ob tej priložnosti spregovorimo raje o korakih, ki dajejo upanje in ki jih je iztekajoče se leto vseeno veliko prineslo.
75 let po tragični moriji, ki je ob koncu 2. svetovne vojne preklala in zaznamovala naš narod, smo se letos skupaj poklonili žrtvam na obeh straneh. Ne da bi pri tem kdo držal roke v žepu.
Vrnitev Narodnega doma v Trstu ter poklon žrtvam obeh narodov sta zgodovinska koraka sprave z našo zahodno sosedo. Skupna prireditev in udeležba obeh predsednikov držav ob 100. letnici koroškega plebiscita je podoben korak sprave z našo severno sosedo. Rane, ki nam jih je povzročilo tragično 20. stoletje v Evropi, se vendarle počasi celijo.
Daleč največji korak letos po meri plebiscitne enotnosti in sodelovanja različno mislečih pa je oblikovanje mešane koalicije parlamentarnih strank, s katero smo marca letos po odstopu prejšnje vlade, preprečili tragične posledice epidemije v času grozečega političnega razsula. Stranka modernega centra, stranka Desus ter Nova Slovenija in Slovenska demokratska stranka so v začetku letošnjega leta dokazale, da so ne glede na preteklost sposobne sodelovati v dobro sedanjosti in prihodnosti. Še posebej predsednik SMC in predsednica Desusa takrat, poslanci obeh strank so pokazali podoben pogum, širino in razum, kot naši predhodniki, ko so pred 30 leti podpisali sporazum o enotni podpori plebiscitu.
Danes sicer žal ponekod iz svojih vrst izključujejo posameznike, ki zagovarjajo sodelovanje različno mislečih. Vendar to ne bo nikoli spremenilo temeljnega dejstva, da politika sodelovanja rojeva dobre rešitve za večino. In obratno.
Daleč največji, čeprav za večino neopazen premik v smeri plebiscitnega izročila pa nakazuje pismo mladega člana socialnih demokratov, ki je pred mesecem dni zapisal, da v njihovem občinskem svetu sodelujeta dve stranki, ki sta na državni ravni sicer na različnih straneh. Da ob vikendih sicer hodijo na različne proslave, vendar jim to ne preprečuje, da bi v občinskem svetu sodelovali in delali za skupno dobro občine in njenih prebivalcev.
Avtor tega pisma v času plebiscitne odločitve in enotnosti najbrž ni bil še niti rojen, vendar kljub temu razume plebiscitno sporočilo naroda. To razumevanje nas navdaja z upanjem, da bomo iz vodnjaka edinosti, sreče in sprave, kot bi se izrazil naš največji slovenski pesnik – iz te svete dediščine Slovencev - v prihodnje slej ko prej zajemali vsi, saj je zaklad skupen.
Še posebej v tednih in mesecih, ki so pred nami, ko bomo pogum in razum izpred 30 let zelo potrebovali. Smo pred najzahtevnejšim delom epidemije. Januar in februar bosta po oceni evropskih strokovnjakov najtežja meseca spopada z njo na naši celini. Ni pa nujno, da je temu tako tudi v Sloveniji. V vsakem primeru bomo zdržali, saj sedaj prvič od njenega začetka vemo, da bomo zanesljivo zmagali. Slovenska vlada je doslej pripravila 7 obsežnih zakonskih paketov za blaženje posledic epidemije. Reševali smo delovna mesta, pomagali ljudem in podjetjem. Ohranili in izboljšali smo bonitetne ocene države ter ohranjali kondicijo gospodarstva. Skupni napori naše evropske in svetovne znanosti so obrodili v učinkovitem cepivu. Prve odmerke bomo dobili natančno 30 let po razglasitvi naše zgodovinske plebiscitne odločitve. Dobili jih bodo najprej najbolj ogroženi. A še nekaj naslednjih mesecev lahko največ k zaustavitvi epidemije in zmanjšanju njenih tragičnih posledic naredimo s tem, da naše stike še nekaj časa kar najbolj omejimo. Zaradi nas in zaradi drugih. Kljub temu, da je to težko. Nihče med nami ni osamljen otok. Zato bodimo solidarni. Vse, kar smo v času omejitev zamudili, lahko vendarle na nek način nadoknadimo, le izgubljenih življenj ne moremo. Iskreno sožalje vsem, ki ste v času epidemije izgubili svoje drage.
Naj pa bo izkušnja te epidemije tudi nauk za prihodnost. Popraviti moramo napake preteklosti, ko 15 let nismo zgradili novih domov za starejše ali sodobnejših bolnišnic, niti uredili razmer v zdravstvu. Sprejemanje zakonskih podlag za trajno oskrbo starejših se dolga leta vleče kot jara kača. A tokrat je lahko drugače. V skladih Evropske unije smo zagotovili dovolj virov, da mnoge zamude nadoknadimo. Uredili bomo tudi plačni sistem v zdravstvu ter sprejeli zakon za dolgotrajno oskrbo starejših. Poskrbeli bomo, da bodo mladi dobili priložnosti doma. Z demografskim skladom bomo razbremenili živo delo ter poskrbeli za stabilnost pokojninskega sistema.

Drage Slovenke in Slovenci, spoštovani sodržavljani.
Pred nami so dnevi, ki so vsako običajno leto posebni. Praznični. Slovesni. Ko se spominjamo naše enotnosti pred 30 leti, se veselimo novega rojstva in neštetih priložnosti, ki jih prinaša vsako novo leto.
Tokrat leto ni običajno in vsi smo že utrujeni od dolgega spopada z epidemijo. Nikomur ni lahko. Vendar si vsega prazničnega vzdušja ne pustimo vzeti. Praznovali bomo ločeni, vendar povezani. V mislih s tistimi, ki se v prvih vrstah borijo za naše zdravje in življenja. Povezani v zavesti, da bomo tudi tokrat zmogli in zmagali. Z željo, da v novem letu bolj dihamo s polnimi pljuči. Smo narod, ki je svoje moči združil v najbolj usodnih trenutkih ter zato stal in obstal. Tudi po tej zimi bo prišla pomlad. In naslednje leto bomo na božični in novoletni večer spet napolnili cerkve in trge v skupnem slavju in veselju.
Iskrene čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Vesel in blagoslovljen Božič ter zmagovito novo leto želim.
Ostanite zdravi in pogumni.