Ognjemeti in šampanjec

Največja množica se je po poročanju slovenskih časnikov seveda zbrala v obeh največjih slovenskih mestih – Mariboru in Ljubljani. V slovenski prestolnici je večtisočglavo množico, ki je rajala na prostem, nagovoril ljubljanski župan Jože Strgar.

Med nazdravljanjem novemu letu seveda ni manjkalo šampanjca, nebo nad Ljubljano je razsvetlil tudi ognjemet z gradu. Ponekod po Sloveniji pa niso samo žareli ognjemeti in pokale petarde, ampak tudi streli iz pravega orožja.

Prave krogle frčijo naokrog

Policija je tako imela kar nekaj klicev iz ljubljanske soseske Moste ter iz Postojne in Kranja, ko so jih vznemirjeni občani klicali zaradi zablodelih krogel, ki so ob prehodu iz starega v novo leto iz pušk ali pištol preveč razgretih objestnežev priletele v njihova stanovanja.

Vstop v novo leto 1991 je spremljalo tudi veliko naivnega optimizma, da se bo kriza v Jugoslaviji rešila na miren način. Božo Kovač, pomočnik glavnega urednika Dela, je tako v kratkem komentarju v ponovoletnem Delu zapisal: »Čedalje bolj verjetno se zdi, da se bo jugoslovanski prostor preobrazil, ne da bi pri tem tekla kri.«

Drnovšek in Mesić optimistična

Optimističen je tudi bil slovenski član predsedstva Janez Drnovšek, ki je v novoletnem pogovor za zagrebški tednik Danas dejal, da nekatere stvari vzbujajo upanje, da bi lahko prišlo do pametnih pogovorov in končnega razpleta jugoslovanske krize.

Pritegnil mu je podpredsednik jugoslovanskega predsedstva, Hrvat Stipe Mesić, ki je v novoletnem intervjuju za hrvaški časnik Večernje novosti med drugim dejal: »Zelo hitro bomo prišli do modela, ki bo vsem zagotavljal interese, da bomo bolje živeli in da ne bo vojaškega udara ne državljanske vojne.«

Jović odkrito realističen

Le predsednik jugoslovanskega predsedstva, Srb Borisav Jović, ni nič leporečil, ampak je v svoji novoletni voščilnici kar precej odkrito zagrozil narodom, ki so v skladu s svojo pravico do samoodločbe hoteli zapustiti Jugoslavijo, ko je omenjal katastrofalne spopade v primeru uresničitve »separatističnih teženj«, kot jih je poimenoval.

Po svetu so se najpomembnejši politiki in politični analitiki bolj kot z Jugoslavijo ukvarjali s vprašanjem, kako se bo končala kuvajtska kriza, ki jo je povzročil iraški diktator Sadam Husein z vojaško zasedbo svoje majhne, a z nafto zelo bogate sosede.

Optimistični Italijan in realistični Economist

Bolj kot z Jugoslavijo so se tačas zahodni politiki in mediji ukvarjali tudi z vprašanjem, kaj bo s Sovjetsko zvezo. Britanski Economist je tako izdal knjigo z naslovom Svet v letu 1991 (v izvirniku The world in 1991). V njej je Jugoslavija omenjena samo z enim stavkom, in sicer, da bo razpadla. Napoved, ki se je uresničila.

Ni pa se uresničila napoved italijanskega zunanjega ministra Giannija de Michelisa, ki je v intervjuju za praznično beograjsko Borbo povedal: »Kljub vsemu sem optimist, usoda Jugoslavije še ni zapečatena.« De Michelis se je motil, realistični Economist pa ne.

Avtor: Aleš Žužek