V pristni sovjetski latovščini je sovjetski predsednik izvor rožljanja z orožjem pripisal »skupini delavcev in intelektualcev«, ki naj bi poveljnika garnizije v Vilniusu zaprosila za zaščito. Je pa tiho priznanje spremenjenih razmer po polomiji pomenil telefonski pogovor med Gorbačovom in litovskim voditeljem Vytautasom Landsbergisom, saj ga je prvi v dneh prej vztrajno zavračal.

Slovensko javnost je zaostritev razmer ob Baltiku le tri tedne po slovenskem plebiscitu seveda zelo razgibala. Skoraj ni bilo političnega akterja, ki ne bi čutil dolžnosti, da se oglasi, in mediji so litovski krizi posvetili nadpovprečno veliko prostora.

Toda težko bi govorili o enotnih tonih v odzivanju. Zdi se, da sta se izoblikovali dve smeri razmišljanja, ki sta bili stalnica že prej in sta to ostali vsaj do same osamosvojitve. Ena je izhajala iz očitnih vzporednic med litovskim in slovenskim položajem, zaradi česar so njeni zagovorniki poudarjali nujnost priprav na podoben scenarij. Takšne misli najdemo denimo v skupni izjavi Socialdemokratske stranke Slovenije in Socialdemokratske stranke Hrvaške, ki jo je vodil Anton Vujić, kjer je rečeno: »Hkrati opozarjamo vse sile, ki bi morda želele po litovskem vzoru preprečiti nadaljnje osamosvajanje Slovenije in Hrvaške, da bomo na takšne pritiske odgovarjali z vsemi legalnimi sredstvi. Pozivamo vladi obeh republik, da še pospešita proces odklapljanja od federacije ter storita vse za zaščito svojih demokratičnih družb in vseh svojih državljanov.«

Vsaj deloma drugače se bere javna izjava slovenskega predsedstva, pri kateri ima človek občutek, da je dogajanje v Litvi predvsem izhodišče za druge pomembne poudarke. Zdi se, da je hotela v prvi vrsti brzdati osamosvojitveno evforijo. Čeprav so člani predsedstva obsodili nasilje ob Baltiku in poudarili pravico Litovcev do samoodločbe, so dodali: »Hkrati ko obsojamo sleherno nasilje, […] smo se doma, v svoji republiki, dolžni izogibati vsem neodgovornim in nezrelim potezam, ki jih utegnejo v tem nemirnem trenutku v nas izzvati strah, negotovost ali kakršen koli nekritični zanos, ki v realnih razmerah nima podlage.«

Še izraziteje je mnenje, da slovenske politike primerjave z Litvo ne smejo zavesti v napačne ocene in odločitve, saj naj bi bile razmere povsem drugačne, izrazila opozicijska Liberalnodemokratska stranka. Njen predsednik Jožef Školč je izrecno zapisal: »Slovenija ni Litva, zato so vzporednice med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, ki zbujajo strah in občutek ogroženosti, površne in nategnjene na napačno kopito.« Podobne misli je najti v izjavi, ki jo je v imenu predsedstva Socialistične stranke Slovenije podpisal Borut Šuklje. Nekatere trditve so bile morda nekaj mesecev pozneje videti kot slaba šala, kajti socialisti so javnost svarili, da Jugoslavija ni Sovjetska zveza in da JLA ni sovjetska armada.

Istega 14. januarja se je nadaljevala že prej začeta razprava o podobi slovenske zastave. Šlo je seveda za rdečo zvezdo na njej. Ker se je ob razglasitvi plebiscitnih izidov pojavila zadrega v zvezi s tem izrazitim simbolom prejšnjega družbenega sistema in povojne jugoslovanske države, si je Demosova večina prizadevala za sprejem tovrstnih popravkov ustave po hitrem postopku. Opozicija je umiku zvezde glede na takratne razmere sicer precej zadržano nasprotovala, a vseeno ni bilo mogoče spregledati želje nekaterih, da bi jo nekako pretihotapili v nove čase. Sklicevanje na neprimernost hitrega postopka je bilo eno izmed orodij. »Izvirni« argument za ohranitev zvezde najdemo tudi v članku Večerove novinarke Tanje Kremžar, ki piše: »Prisluhniti velja tistim, ki pravijo, da Slovenija druge zastave, kot je ta z zvezdo, ni imela, da torej ne kaže kar tako presekati s tradicijo.«

Ob robu pestrega dogajanja v Sloveniji in belem svetu je 14. januarja 1991 petdeseti rojstni dan praznoval predsednik republiškega predsedstva Milan Kučan. Med drugim ga je z obiskom počastila delegacija republiškega sekretariata za ljudsko obrambo pod vodstvom sekretarja Janeza Janše. Podarila mu je prototip nove uniforme starešin teritorialne obrambe, kar je glede na tedanje razprave imelo kar močan simbolni naboj.

Avtor: Aleš Maver