Vedno bolj zapleteni recepti za ohranitev jugoslovanske povezave

Ustavna komisija skupščine SFRJ je pripravila osnutek deklaracije s predlogom, da zvezni zbor skupščine SFRJ in republiške skupščine pripravi akt, s katerim bodo na novo uredili odnose v jugoslovanski skupnosti. V postopek priprave končnega dokumenta naj bi bili enakopravno vključeni vsi predlogi in rešite, ki jih bodo poslali ustavno pooblaščeni organi, končno besedilo pa naj bi potrdil zvezni zbor skupščine SFRJ, izvoljen na večstrankarskih volitvah, najpozneje dva meseca po konstituiranju. Avtorji dokumenta so z navedbo »zveznega zbora« že prejudicirali federacijo, ki sta se ji Slovenija in Hrvaška v tem času že odpovedali, zato tovrstne rešitve za Slovenijo niso bile več sprejemljive. Poleg tega je »deklaracija o začetku novega urejanja odnosov v jugoslovanski skupnosti« opustila obe avtonomni pokrajini in je bila obsojena tudi na zavrnitev pri kosovskih Albancih. Deklaracija je tako izzvenela kot še en neuspešen poskus ohranjanja federacije, za katero je postajalo vedno bolj jasno, da jo pred razpadom lahko zadrži le še prisila. Nekateri predlogi vojaških in policijskih zakonov tega časa, ki bi med drugim omejili nadzor republiških civilnih organov nad vojsko in vzpostavili zvezni policijski nadzor nad državno mejo, so kazali, da je prav to edini jezik, ki ga razume in govori jugoslovanski politični in armadni vrh.

Tudi v strokovnih službah predsedstva SFRJ so medtem začeli pripravljati osnutek dokumenta, ki naj bi bil podlaga prihodnji jugoslovanski skupnosti, obenem pa bi opredelil ustavnopravni postopek za sporazumni in ustavni izstop iz državne skupnosti. Dokumenta naj bi bila pripravljena do petkove seje predsedstva SFRJ v Beogradu (1. marca). Dr. Janez Drnovšek je pred petkovim jugoslovanskim vrhom osvetlil še eno možnost za rešitev jugoslovanske krize, po kateri bi ob hrvaški in slovenski osamosvojitvi lahko ohranili preostanek federacije. Drnovšek je to rešitev zagovarjal tudi na vrhu v Sarajevu, ko je omenjal tudi možnost za vzpostavitev konfederacije ali kakšne druge politične povezave med samostojnimi republikami in preostankom jugoslovanske federacije. S tem bi po Drnovškovih besedah Slovenija lahko ohranila gospodarske povezave z jugoslovanskim trgom. Ob tem je poudaril, da mora Slovenija voditi postopke za razdružitev ne le na medrepubliški ravni, ampak predvsem v zveznih organih; ker je mednarodni subjekt za svet še vedno Jugoslavija, bi se v primeru enostranskega postopka razdružitve Slovenija lahko znašla v mednarodni osami.   

Avstrijski legalisti

Narodni svet koroških Slovencev je na avstrijsko zvezno vlado naslovil zahtevo, naj politično prizna Republiko Slovenijo. Kot so zapisali v pismu, bi avstrijska podpora Sloveniji pripomogla tudi k razvoju slovenske narodne skupnosti na Koroškem in Štajerskem ter k sodelovanju obeh dežel s Slovenijo. Avstrijski policisti so v tem času na Koroškem izrekali denarne kazni slovenskim voznikom, ki so si na avtomobile nalepili oznako SL namesto YU. Posameznike, ki niso sprejeli policijskega pojasnila, da je oznaka SL nezakonita, so odpeljali na policijsko postajo.     

Protest proti denacionalizaciji

Delavci kombinata Agro Lenart so se na pobudo sindikata zbrali na protestnem shodu, s katerim so sporočili, da niso odgovorni za povojne dogodke in zato ne dajo zemlje za denacionalizacijo in da ne bodo »nikogaršnji služabniki«. Denacionalizacijskim postopkom, ki naj bi odpravili stare krivice, je del slovenske politike ostro nasprotoval, jih zaviral in med ljudmi ustvarjal vtis vračanja fevdalne veleposesti in bogatenja Cerkve. 

Avtor: mag. Jurij Pavel Emeršič