Zavračamo obtožbe o nestrokovnem vodenju postopka za mednarodno zaščito
V postopku smo se podrobno in izčrpno opredelili do vseh okoliščin konkretnega primera v skladu z veljavno zakonodajo, v okvirih standardov, ki veljajo na področju mednarodne zaščite, in ob upoštevanju relevantne sodne prakse. Prosilkam so bile v postopku zagotovljene vse pravice in jamstva, ki jih v postopku imajo, glede na njihov položaj pa se je postopek vodil ob upoštevanju njihovih osebnih okoliščin. Zato zavračamo obtožbe o nestrokovnem vodenju postopka in obžalujemo, da je konkretna zadeva, ki je za prosilke nedvomno travmatična, predmet javne razprave in hkrati popolnoma izvzeta iz konteksta.
Kot smo že večkrat pojasnili, se v postopkih mednarodne zaščite v tako imenovanem (t. i.) enotnem postopku presoja upravičenost do priznanja mednarodne zaščite, to je (t. j.) statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Tako v primeru statusa begunca kot v primeru subsidiarne zaščite se presoja, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini ali tveganju t. i. resne škode. Morebitna dejanja preganjanja ali resne škode, ki jim je bil prosilec izpostavljen v preteklosti, sama po sebi še ne utemeljujejo priznanja mednarodne zaščite, se pa v postopku ustrezno obravnavajo. Med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja mora namreč obstajati vzročna zveza. Opredelitev mednarodne zaščite, preganjanja, resne škode, kaj šteje kot preganjanje ali resna škoda, kdo so subjekti preganjanja in zaščite in utemeljevanje razlogov za priznanje mednarodne zaščite in procesna pravila postopka so del zakonodaje EU (kvalifikacijska in postopkovna direktiva), prenešene pa v Zakon o mednarodni zaščiti.
Dolžnost vsakega prosilca za mednarodno zaščito je, da v postopku čim bolj izčrpno in po resnici navede vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Vsi prosilci so v skladu z 21. členom zakona pozvani k predložitvi vse dokumentacije in vseh razpoložljivih dokazov, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo, če jih imajo. Večina prosilcev nima listinskih dokazov za svoje trditve, kar ne pomeni, da bo njihova prošnja zavrnjena. V takem primeru presojamo, ali je prosilec v postopku podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov. V tem primeru se utemeljenost prosilčevih razlogov za priznanje mednarodne zaščite presoja izključno na podlagi njegovih izjav, in sicer tako, da se najprej presoja t. i. notranja skladnost prosilčevih izjav, t. j. njihova medsebojna skladnost, verodostojnost in verjetnost, nato pa še t. i. zunanja skladnost, v sklopu katere se izjave posameznega prosilca, ki so v postopku ocenjene kot skladne in verodostojne, primerjajo z aktualnimi, relevantnimi, verodostojnimi in dostopnimi informacijami o izvorni državi. Informacije o izvorni državi morajo torej biti povezane z razlogi, ki jih prosilec navaja.
Ob tem izpostavljamo tudi dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je prav v primeru ženske iz Demokratične republike Kongo, ki sta med drugim zatrjevali predhodno posilstvo, odločilo, da njuna vrnitev v izvorno državo ne predstavlja kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah:
Sodba - M. M. R. proti Nizozemski