17. 3. 1991: Stopnjevanje napetosti in dvomi o mirni rešitvi jugoslovanske krize
Jugoslavija v napetem pričakovanju
Politične razmere v Jugoslaviji so iz dneva v dan postajale vse bolj zapletene. Neuspešen poskus Srbije in vojaškega vrha JLA za uvedbo izrednih razmer po vsej Jugoslaviji, odstop treh članov predsedstva SFRJ, med njimi tudi predsednika Jovića, ter odrekanje legalnosti predsedstvu, ki so ga izražale Republika Srbija, Črna gora in Vojvodina, so odmevali na prvih straneh slovenskih in tujih medijev ter vzbujali strah med ljudmi. Večina tujih komentatorjev je ocenila, da je vedno manj možnosti, da bi se jugoslovanska kriza razpletla po mirni poti. Zamejski tisk pa je pisal, da se proces »razdruževanja« Slovenije od federacije naglo bliža višku. Na to dogajanje sta se v nedeljo, 17. marca, odzvala tudi predsednika predsedstva Republike Slovenije in Hrvaške. Milan Kučan je na tiskovni konferenci pojasnil, da »za nikogar ni prednost stanje, kakršno je nastalo zdaj, še najmanj pa za dialog kot način reševanja jugoslovanske krize«. Dr. Franjo Tuđman je bil bolj oster v besedah in je izjavil, da »če si bo kdo z orožjem drznil ogroziti suverenost Republike Hrvaške, jo bomo branili s tistim orožjem, ki ga imamo, z vsemi ljudmi in ne bomo dovolili izročitve Krajine«. Napovedal je tudi, da »v trenutku slovenske razdružitve z Jugoslavijo, bo Slovencem sledila tudi Hrvaška«.
Janez Janša predlagal ustanovitev operativnega koordinacijskega telesa za primer izrednih razmer
V ozadju so v tajnosti začele teči še intenzivnejše priprave na osamosvojitev Slovenije. Minister za obrambo Janez Janša je predlagal predsedstvu Republike Slovenije ustanovitev Operativnega koordinacijskega telesa za primer izrednih razmer, tj. organa, ki bi uskladil vse obrambne in varnostne priprave za uresničitev plebiscitne odločitve za samostojno Slovenijo. Ustanovitev te koordinacijske skupine, ki je sledila 18. marca, je bila ena najpomembnejših operativnih odločitev pri pripravah na zavarovanje ukrepov osamosvajanja s stvarno silo.
»Odločilni dan« za Sovjetsko zvezo
V Sovjetski zvezi je skoraj 200 milijonov državljanov prvič v 73-letni zgodovini sovjetske oblasti na referendumu glasovalo o usodi enotne Sovjetske zveze. Šest zveznih republik (Armenija, Gruzija, Moldavija in baltske republike) je bojkotiralo glasovanje, saj so se nekatere izmed njih že odločile za popolno neodvisnost. Sovjetski predsednik Mihail Gorbačov, ki je glasoval v Moskvi, je izrazil upanje, da se ne »bo pojavil kak norec, ki bi razbil sovjetsko skupnost, kajti njen razpad bi pomenil katastrofo za Sovjetsko zvezo, Evropo in ves svet«. Ruski predsednik Boris Jelcin pa je ocenil, »da ni mogoče izboljšati življenja v tem sistemu, zato ga je treba razbiti in zgraditi novega na demokratičnih osnovah«. Litovski predsednik Vytautas Landsbergis je menil, da je referendum o obstoju Sovjetske zveze v tedanjih mejah samo izgovor, da bi lahko zavrli demokratične težnje, in da je rezultat referenduma že vnaprej znan. Večina prebivalstva v devetih republikah je glasovala za ohranitev zveze.
Avtorica: Neža Strajnar
Sorodne vsebine
-
15. 1. 1992: Slovenija – enakopravna med državami v Evropi in svetu!
-
14. 1. 1992: Slovenija ne bo podpisala tristranskega sporazuma o manjšinah
-
13. 1. 1992: Sveti sedež prizna Slovenijo, italijansko-slovenska pogajanja o manjšinah
-
12. 1. 1992: Ni težav za evropsko priznanje Slovenije
-
11. 1. 1992: Slovenski krščanski demokrati o pripravah na volitve
-
10. 1. 1992: Dogovor ES za posamično priznavanje novih držav
-
9. 1. 1992: Po zunanjepolitični umiritvi vihar doma
-
8. 1. 1992: V medijih teden dni po seji Sveta Demosa v Dolskem že predstavljena nova vladna koalicija od aprila
-
7. 1. 1992: Kdo je največ pripomogel k samostojni slovenski državi?
-
6. 1. 1992: O priznanju Slovenije in o drugih jugoslovanskih republikah