Pomen vode v kmetijstvu in pri pridelavi hrane

Vode ne pogrešaš, dokler vodnjak ne presahne. To je star pregovor, ki pa še vedno velja za naš današnji odnos do vode. Imamo čisto vodo, ki jo lahko pijemo iz pipe, vendar se ne premalokrat zavedamo te dobrine in dejstva, da to ni le plod naključja, ampak tudi del skrbno načrtovanega okvira predpisov in ukrepov, ki zagotavljajo varstvo voda.

Kmetijstvo lahko povzroča onesnaževanje voda predvsem zaradi nepravilne ali prekomerne uporabe organskih in mineralnih gnojil ter fitofarmacevtskih sredstev. Zato je ena izmed strateških usmeritev razvoja slovenskega kmetijstva tudi zmanjševanje njegovih negativnih vplivov na naravne vire, še posebej vire pitne vode. Z ukrepi kmetijske politike se podpira kmetijstvo tudi v njegovi okoljski funkciji. Spodbuja se nadstandardne sonaravne kmetijske prakse, ki so usmerjene v ustrezno gospodarjenje z vodami in upravljanje s tlemi, v ohranjanje biotske raznovrstnosti in krajine ter blaženje in prilagajanje kmetovanja podnebnim spremembam. S temi plačili se kmeta »nagradi« kot skrbnika okolja, ki s svojimi aktivnostmi poleg pridelave hrane, varuje vode in tla ter ohranja naravo.

Podnebne spremembe nas silijo v prilagajanje na nova dejstva, med panogami, ki so zaradi podnebnih sprememb najbolj prizadete, je tudi kmetijstvo. Višanje temperatur, vremenski ekstremi, drugačne razporeditve padavin postavljajo pridelavo hrane pred nove izzive. Odziv na to so uvedbe novih vrst kultur v kmetijsko pridelavo in namakanje kmetijskih zemljišč. V Sloveniji imamo z namakanjem kmetijskih zemljišč veliko izkušenj, vendar nas dosedanje podnebne razmere niso silile v obsežnejšo izgradnjo namakalnih sistemov. Danes in v bližnji prihodnosti pa bo namakanje nujno za zagotavljanje stabilnega in kakovostnega pridelka. Sodelovanje med resorji (predvsem s področij voda, kmetijstva in narave) je ključno za izgradnjo novih namakalnih sistemov in njihovo umeščanje v prostor. Slovenija je vodnata država, voda in tla so njeno bogastvo, povezava med njimi pa je namakanje kmetijskih zemljišč.

Brez vode torej ni kmetijske pridelave, ne glede na to, ali pridelujemo hrano na prostem ali pa v rastlinjakih, v tleh ali v substratih. V kmetijstvu in živilstvu se pomena vode in stroškov, ki so s tem povezana zelo zavedamo, zato spodbujamo takšne kmetijske prakse in načine pridelave ter predelave hrane, kjer gre za čim bolj racionalno rabo vode. Zato  v okviru meril za izbor vlog dobijo prednost investicijski projekti, ki:

• zagotavljajo čim nižjo porabo vode na kg pridelka (na primer pridelava hrane v rastlinjakih),
• katerih rezultat bo čim višji prihranek vode pri namakanju na prostem,
• uvajajo kapljični sistem namakanja,
• uvajajo tehnologije, ki omogočajo ponovno uporabo vode v tehnološkem procesu (skladišča, priprava blaga za trg, predelovalni obrati),
• so namenjeni v izgradnjo objektov za shranjevanje meteorne vode,
• omogočajo krožno gospodarstvo pri pridelavi hrane in gojenju rib (na primer akvaponika),
• prispevajo k ponovni uporabi odpadkov in stranskih proizvodov.

Pogosto pozabljamo da je voda ena od osnovnih sestavin živil v živilski industriji. Sestavlja veliko živilskih izdelkov in kot taka mora biti neoporečna in varna. Pri izvajanju dobre higienske prakse je za čiščenje vseh predmetov in površin, ki prihajajo v stik z živili, uporabna samo pitna voda – tudi, kadar je iz nje pripravljena para. Posebno pozornost morajo nosilci živilske dejavnosti posvetiti tudi pripravi ledu, čigar namen je dodajanje pijačam in drugim živilom.

Pomen gozdov za vode

Strateški in operativni dokumenti, ki urejajo gospodarjenje z gozdom ter gozdarska praksa, upoštevajo tudi pomen in vlogo voda za stanje okolja in preskrbo s čisto pitno vodo. Gozd je namreč ekosistem, ki bistveno prispeva k ohranjanju dobrega stanja nadzemnih in podzemnih voda. Stabilni in zdravi gozdovi lahko zadržijo in postopno oddajajo vodo. To pomeni, da so pri soočanju s podnebnimi spremembami in izrednimi vremenskimi dogodki, nenadomestljivi za izravnavanje vodnega režima brez ekstremnih pretokov vodnih tokov, kar zmanjšuje poplavno ogroženost. Na območjih, kjer se soočajo s pomanjkanjem vode, je treba gospodarjenje z gozdom usklajevati s cilji upravljanja voda. Gozdovi so pomembni za ohranjanje naravnega ravnovesja vodnih in obvodnih ekosistemov. Zato gozdarstvo pri osnovanju in ohranjanju obvodne vegetacije v interdisciplinarnim načrtovalskem procesu sodeluje z deležniki na področju upravljanja z vodami in varstva narave. Vlogo gozdov pri zagotavljanju pitne vode najbolj ogrožajo oziroma zmanjšujejo številna divja odlagališča odpadkov.

Pomen vode za ribištvo in akvakulturo

Voda prekriva več kot 70 % zemeljske površine, prisotna je tudi v atmosferi, v zemlji in  pod zemljo. V vodi so pred 4 milijardami let nastale prve organske molekule iz katerih so se tekom evolucije razvijala živa bitja. Tudi danes najdemo živa bitja praktično povsod kjer je prisotna voda. Samo rib je poznanih več kot 20.000 vrst. Dostop do vode nam je postal kar nekako samoumeven tako, da se njenega pomena zavemo šele ob pomanjkanju.

Gospodarski in športni ribolov se izvaja na morju, kjer se odvijajo številne druge dejavnosti; promet, (navtični) turizem in podobno. Pomorski prostorski plan kot zbir informacij o vseh dejavnostih na morju je zato še kako pomemben. V prihodnji finančni perspektivi bo izboljšanju stanja morja namenjenih kar nekaj sredstev Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo: za doseganje ciljev skupne ribiške politike, izboljšanje podatkov o morju in upravljanja z njimi ter izboljšanje morske biotske raznovrstnosti. Akvakultura je odvisna tako od morja kot od celinskih voda. Gojenje školjk je pomembno z okoljskega vidika, saj školjke lahko prispevajo k zmanjšanju CO2 v morju. Akvakultura, ki se odvija na celinskih vodah, pa je vse bolj odvisna od pretokov le-teh. Sušna obdobja so čedalje daljša, zato je vse več pozornosti usmerjene v uvajanje novih tehnologij, pri katerih je potreben manjši zajem vode, ter različnim načinom izboljšanja vsebnosti kisika v vodah, ki se uporabljajo v akvakulturi.

Ribištvo in akvakultura sta seveda neločljivo povezana z vodo, vendar je za obe dejavnosti pomembna predvsem čista voda. Voda je namreč najboljše topilo, v njej so topne tudi za vodne organizme strupene snovi. Večinoma je za to odgovoren človek s svojimi dejavnostmi, predvsem pa z neodgovornim odnosom do vode. Kljub temu, da smo še vedno priča poskusom prevlade kapitala nad okoljem, se v razvitih državah sistemski pristop v reševanju tega problema izboljšuje, vendar smo še daleč od končnega cilja pri katerem tudi delež posameznika ni zanemarljiv.

Ali ste vedeli, da

• je na svetu približno 1400 milijonov kubičnih km vode. Toda le 0,003% (približno 45.000 kubičnih km) je „sladkovodnih virov“, ki bi jih lahko uporabili za pitje, higieno, kmetijstvo in industrijo. Vsa voda ni dostopna, zaradi zelo različnih vzrokov (poplave).
• za pridelavo 1 kg žit porabimo od 1 do 3 ton vode, za proizvodnjo kilograma govedine do 15 ton vode. Organizacija Združenih narodov za prehrano (FAO) ocenjuje, da je za pridelavo dnevnih potreb hane za enega človeka potrebnih od 2000 do 5000 litrov vode.
• bodimo pozorni glede zavržkov hrane – z zavrženo hrano namreč posredno zavržemo tudi vodo, ki je bila potrebna za pridelke / živila, zavržemo znanje, denar ter negativno vplivamo na biodiverziteto, podnebne spremembe ter globalne cene hrane.

Več informacij o svetovnem dnevu voda na tematski spletni strani Organizacije Združenih narodov za prehrano

Dejstva o vodi v številkah pa lahko najdete tudi na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije