S svojo nepremično in premično dediščino je čebelarstvo močno vpeto v slovenski prostor, v sodobnem času ga zaznamuje tudi čebelarstvo v urbanem okolju, uspešno pa se usmerja tudi v apiterapijo in apiturizem. Čebelarstvo izpričuje družbene funkcije in kulturne pomene za svoje skupnosti, kar ga uvršča v domeno Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine, širše pa v kontekst ciljev trajnostnega razvoja Agende 2030, ki prečijo tudi druga področja (mdr. izobraževanje, kmetijstvo, gospodarstvo, turizem).

Nominacija, ki jo je na včerajšnji seji sprejela vlada, temelji na enotah nesnovne dediščine, vpisanih v Register nesnovne kulturne dediščine med 2018 in 2020, in sicer: čebelarstvo, poslikavanje panjskih končnic, prevozno čebelarstvo, izdelovanje panjev in čebelnjakov, vzreja čebeljih matic kranjske čebele, apiterapija, izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov, lectarstvo.

Ideja o vpisu slovenskega čebelarstva v nacionalni register se je izoblikovala leta 2015 in se je skozi čas na podlagi pobude individualnih nosilcev s terena in predstavnikov lokalnih skupnosti razvijala ter pripeljala do skupnega prepričanja o pomembnosti čebelarske dediščine v Sloveniji. Kot reprezentativna organizacija posameznih čebelarjev in čebelarskih skupin se je v delo vključila Čebelarska zveza Slovenije s svojimi strokovnimi službami, s čimer je dozorela ideja o pripravi nominacije za vpis čebelarske dediščine na Reprezentativni seznam. Ob podpori ministrstva, Slovenskega etnografskega muzeja (Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine) in Čebelarskega muzeja iz Radovljice so se priprave projekta nominacije nadaljevale, predstavniki skupnosti so bili pri svojih odločitvah povsem neodvisni, ministrstvo pa je skupaj s koordinatorjem skrbelo za strokovno in formalno podporo.

Nominacija temelji na Operativnih direktivah za implementacijo Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki natančno določajo obliko nominacijskega obrazca. Pripravljena je v angleškem jeziku kot uradnem jeziku UNESCO, njen naslov je ''Beekeeping in Slovenia, A Way of Life«, v slovenskem prevodu ''Čebelarstvo v Sloveniji, način življenja''.

Čebelarjenje je v Sloveniji način življenja številnih posameznikov, družin in skupnosti, ki s svojim znanjem, praksami in veščinami skrbijo za medonosne čebele. Ob tem za hrano in lajšanje zdravstvenih težav neposredno pridobivajo čebelje proizvode (med, vosek, cvetni prah, matični mleček, propolis, čebelji strup, aerosol). Posredno s čebelami omogočajo opraševanje rastlin, ki so vir hrane ljudem in živalim. Čebelar z gojenjem čebel ohranja ekološko ravnovesje in biotsko raznovrstnost. Čebelari se le z avtohtono podvrsto medonosne čebele - kranjsko čebelo. Čebelarji imajo okoli 200.000 čebeljih družin in z nadzorovano vzrejo matic odgovorno skrbjo za ohranjanje njenih cenjenih lastnosti - neagresivnost, donosnost, odlična orientacija,  varčnost pri hrani in odpornost na vremenske razmere. Čebelarji imajo čebele večinoma v čebelnjakih blizu doma, da bi kar najbolje izkoristili čebeljo pašo, jih prevažajo tudi na druge lokacije. Čebelarijo pretežno v lesenih AŽ panjih slovenskega konstruktorja, ki jih zlagajo v čebelnjake.

S čebelarstvom se ukvarja skoraj 11.000 čebelarjev in čebelark različnih generacij, socialnega porekla ali fizične pripravljenosti. Ker običajno sodeluje vsa družina, je njihovo neformalno število vsaj še štirikrat večje. Družinska tradicija večinoma prehaja iz roda v rod, v okviru ožje in širše družine ter med različnimi generacijami. V Sloveniji so čebelarji organizirani v več kot 200 lokalnih čebelarskih društvih, šest regionalnih zvez in nacionalno združenje - Čebelarsko zvezo Slovenije. Za večino je to prostočasna dejavnost, za manjše število pa poklic. S čebelarstvom so posredno povezani tudi drugi nosilci znanj (izdelovalci panjev in čebelnjakov, pripomočkov za čebelarjenje, panjskih končnic, malih kruhkov in modelov zanje, lectarji, svečarji, medičarji).  

Celotno skupnost zaznamuje ljubezen in spoštljiv odnos do čebel, večstoletna tradicija čebelarstva pa navdihuje tudi sodobne izraze in prakse. Znanje in veščine se prenašajo iz roda v rod, ob tem pa je čebela čebelarju učiteljica, prijateljica, simbol dobrega, pametnega, varčnega. Ob njej si širi duhovno obzorje, nenehno raziskuje in mu je navdih za umetniško izražanje. Vse to je pustilo bogato dediščino v izrazoslovju, strokovnem, literarnem in folklornem slovstvu (tiskana dela od 18. st. dalje, ki so bogato čebelarsko znanje ponesla v svet in med ljudi, pripovedništvo in pesništvo, pregovori in reki), v likovni umetnosti (značilne poslikane panjske končnice nekdanjih panjev kranjičev z najrazličnejšimi religioznimi ali posvetnimi motivi) in arhitekturi (značilni čebelnjaki).

Podporo k nominaciji so izrazili posamezniki, aktivni čebelarji in čebelarke, mladi, aktivni v čebelarskih krožkih, izobraževalni zavodi in civilna združenja, tudi UNESCO šole, združene v mrežo ASP net. Formalno so nominacijo podprli predstavniki različnih strok od kmetijstva do turizma in državnih organov. Čebelarstvo je pomemben del mednarodne promocije Slovenije, kamor sodi tudi Svetovni dan čebel 20. maja in v katero se vključujejo tudi diplomatsko-konzularna predstavništva v tujini. Mednarodno uveljavljenost slovenskega čebelarstva, sodelovanje z državami pri prenosu znanj, izpričujejo izrazi podpor iz tujine in podpora predstavnikov mednarodne čebelarske organizacije Apimondia.

S soglasjem k nominaciji je vlada naložila Ministrstvu za kulturo vodenje postopkov in pooblastila stalno predstavnico Slovenije pri UNESCO za podpis nominacije, s tem je izpolnjen pogoj za oddajo nominacije sekretariatu v Parizu, rok zanjo je 31. 3. 2021.

Slovenija ima na Reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine sicer vpisane že štiri enote: Škofjeloški pasijon, Obhode kurentov, Klekljanje čipk v Sloveniji ter Veščine, znanje in tehnike suhozidne gradnje kot del večnacionalnega vpisa.