Filmi Foto, kino in video kluba Mavrica Radomlje v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu Republike Slovenije

Foto, kino in video klub Mavrica (dalje Mavrica) iz Radomelj je leta 2019 praznoval petdesetletnico delovanja. Sedež ima v Kulturnem domu Radomlje. Radomeljčani so posneli prve metre »svojih filmov« že leta 1966, in sicer "Svetovno prvenstvo v hokeju na ledu v Ljubljani" in "Motoristična tekma za veliko nagrado Škofje Loke". Leta 1967 je bil ustanovljen Kino klub Domžale, a je bil leto kasneje že ukinjen. Ker so delovali v tem klubu kot sekcija, so 29. januarja 1969 ustanovili samostojen Foto kino klub Mavrica in kmalu začeli s fotografskimi in filmskimi tečaji. Leta 1971 so imeli že toliko gradiva, da so pripravili prvi klubski festival filma in prvo razstavo fotografij. Zatem so se razstave in festivali vrstili vsakih nekaj let, večkrat so bili tudi organizatorji republiških festivalov amaterskega filma. S svojimi filmi so sodelovali tako na državnih (jugoslovanskih) festivalih kot tudi na festivalih v tujini. Vsa ta leta klubu predseduje Janez Kosmač.

Vezni člen med Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu Republike Slovenije in Mavrico je bil žal že pokojni Janez Meglič iz Spodnjih Pirnič, ki je tudi zaslužen, da je večina njihovih filmov našla prostor v arhivu. V letih 2016, 2018 in 2019 so izročili v hrambo 161 različnih filmov, večina na 8 mm in super 8 mm ter nekaj tudi na 16 mm filmskem traku. Filmi so nastali med letoma 1971 in 2010, v Zbirki filmov jih najdemo za številkami 11.365–11.419, 12.027–12.069 in 12.543–12.605.

Člani filmske sekcije Mavrice so snemali številne dogodke v različnih krajih, predvsem na območju občin Domžale, Kamnik, Mengeš, Moravče in Lukovica, pa tudi v Ljubljani. Poleg filmov, ki so prikazovali in dokumentirali različne dogodke, so snemali tudi igrane in celo eksperimentalne filme. Največ filmov je režiral Janez Kosmač. Samostojno ali v sodelovanjem z drugimi člani je ustvaril neverjetnih 86 filmov. Do deset filmov so podpisali še Karol Steiner, Igor Lipovšek, Toni Iglič, Toni Muller in Brane Bitenc. Dvajset filmov je bilo posnetih kot skupinsko delo ali pa ni podatkov o avtorjih.

Dokumentarni filmi prikazujejo predvsem prireditve in spremembe v njihovem okolju. Med njimi je »dvojček« filmov – "Opekarna Radomlje" s prikazom proizvodnje in "Konec opekarne", kjer so prikazani zgolj ostanki industrijskega kompleksa. Od industrije je v ospredju še "Papirnica Količevo", od obrti pa so posebej prikazane mlinarstvo, sodarstvo, pekarstvo in krojaštvo.  

Med posebnimi predstavitvenimi filmi so najpogostejši tisti o Radomljah, med njimi pa je vsebinsko najpomembnejši film "Radomlje 1975–1977" s prikazom utripa kraja na ulici, detajlov in portretov prebivalcev, starih obrti, gradenj, spomenikov, šole, pouka v razredu, otrok v vrtcu, sestanka sveta krajevne skupnosti, perutninarstva, mlinarstva, gostiln, košarke, delovanja filmskih amaterjev, pevskega zbora in gasilcev. 

Po vzoru državnih filmskih podjetij so snemali tudi "Filmske kronike", ki so v enem kosu zajele vse pomembne dogodke skozi celo leto.

Ustvarjalci so imeli posebej subtilen odnos do kulturne dediščine, tako žive, kot so običaji ob Veliki noči in romanje k Sv. Primožu nad Kamnikom ali pastirsko življenje na Veliki planini, kot za posamezne objekte: stare hiše, mline in »štirne«, za katere so se zavedali, da »odhajajo v zgodovino«, da propadajo in so za prihodnost posneli še »zadnje izdihljaje« ter to primerjali z obdobjem, ko je bilo v njih še polno življenja, kot na primer v filmu "Ugaslo ognjišče".

S starejšo zgodovino njihovega območja sta povezana filma "Grmade in tabori" z analizo protiturških taborov v okolici Domžal, "Plemeniti Jernej" pa je film o Jerneju Andrejki, plemenitemu Livnograjskemu, rojenem v Dolenjah pri Rovi, visokem častniku avstro-ogrske armade v času aneksije Bosne in Hercegovine, o čemer je napisal tudi knjigo "Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini".

Tuji jim tudi niso bili igrani filmi, tako v stilu burlesk kot bogato izpovedni, lirični. Med prvimi naj omenimo film Preobrazba, ki je film z »dobesednim naslovom«. Prikazuje moža z dolgimi lasmi in brado, ki je pred odhodom na orožne vaje obiskal frizerja, ta pa ga je ostrigel do neprepoznavnosti. Zanimivo je, da v filmu nastopa frizer Avgust Frigidi, ki je bil prepričan, da je zaradi svoje podobnosti dvojček ameriškega igralca Boba Hopa. Fenomen je desetletje prej, leta 1971, režiser Jože Bevc uporabil v kratkem filmu Kraljevi brivec. Med poetičnimi sta filma "Sama" o ženski, ki se ne more sprijazniti z izgubo v vojni padlega izvoljenca in se na samotnem grobu svojega dragega spominja srečnih, skupnih dni, film Komu …? pa prikazuje grobarja, ki koplje jamo, se krepča z žganjem, na koncu pa mrtvo pijan tudi sam obleži v jami.

Med najbolj barvite sodijo filmi o naravi, kot na primer "Razkošje v travi", ki prikazuje Arboretum Volčji Potok. V nasprotju s poveličevanjem narave pa so nastajali tudi filmi o onesnaževanju, o mačehovskem odnosu do okolja.

Dokaj oseben, a pomemben je film "Portret mojstra in prijatelja". Kosmač ga je posnel o znamenitem fotoreporterju Vlastji Simončiču, ki je s svojimi izkušnjami kot mentor pomagal in umetniško oblikoval člane Mavrice, tako fotografe kot filmarje. Nekaj filmov je tudi eksperimentalnih, med njimi Relativno, ki zaključuje, da ni pomembno, ali si na kolesu ali ob njem, za rešetkami ali pred njimi, riba ali človek ter "Neučakanost" s prizori, v katerih se ljudem neizmerno mudi, pred železniškimi zapornicami ali celo na pogrebu. Sicer pa je bilo večino obdobja, ko so snemali filme, spokojno in prijazno; tak je tudi prikaz balinarjev v filmu "V nedeljo se dobimo".

Glede na organiziranost, množičnost, tradicijo, raznovrstnost, prepoznavnost in urejenost gradiva je Mavrica več kot značilen primer tovrstnega društva v Sloveniji. Njihovo filmsko arhivsko gradivo, shranjeno v Slovenskem filmskem arhivu, pa preko »gibljivih« sličic omogoča tudi nov način spoznavanja, raziskav, »nove ilustracije« krajevne zgodovine in načina življenja v osrednjem delu Slovenije.

Lojz Tršan