Slovenija na mednarodnem zemljevidu

Predsedstvo Republike Slovenije je obravnavalo izhodišča slovenske zunanje politike. Dimitrij Rupel je v uvodnem nagovoru izrazil prepričanje, da mednarodna skupnost sprejema dejstvo, da Slovenija išče svoje mesto na mednarodnem zemljevidu. Po njegovih besedah so bili slovenski odločitvi za osamosvojitev najbolj naklonjeni Avstrijci in Madžari (zaradi vse bolj agresivnih potez jugoslovanske armade sta obe sosednji državi v tem času tudi krepili nadzor na meji, pripravljali sprejemne centre za begunce, Avstrija pa je organizirala več vojaških vaj kot prej). Po Ruplovih besedah je lahko Slovenija računala tudi na podporo Nemčije in nekaterih krogov v Beneluksu, dvome glede slovenskega osamosvojitvenega procesa pa so glasno izražali v Italiji in še nekaterih članicah ES.

V razpravo sta se vključila tudi člana predsedstva dr. Dušan Plut in Milan Kučan. Prvi je predlagal, da se Slovenija ne vključi v NATO in ostane nevtralna, do Jugoslavije, Evrope ter priseljencev  prijazna država, Kučan pa je odsvetoval »enostransko odcepitev« in jo primerjal s podiranjem lastne hiše.

Kadrovske spremembe v Demosovi vladi

V slovenski politiki je še vedno odmeval nedavni nastop Jeffreyja Sachsa v slovenskem parlamentu. Poleg slabe pripravljenosti gospodarskega področja na dejansko osamosvojitev Slovenije je Sachsov predlog o privatizaciji vplival na odstop gospodarskega ministra in podpredsednika Demosove vlade dr. Jožeta Mencingerja, znanega kot zagovornika »rdečih direktorjev«. Ti so najemali poceni bančna posojila in privatizirali podjetja po Markovićevi zakonodaji že od leta 1989. Na ta način je gospodarska moč ostajala še naprej v rokah nekdanje partijske elite. Z vladno večino se je Mencinger razhajal tako glede pogledov na privatizacijo, kot tudi glede načina osamosvojitve. Medtem ko so drugi zagovarjali odločno izpeljavo osamosvojitvenih ukrepov »v paketu«, je bil Mencinger naklonjen postopnemu sprejemanju osamosvojitvenih ukrepov. Na osamosvojitev je gledal kot na »izhod v sili«, če bo Jugoslavija razpadla in ne bo druge možnosti. Ob Mencingerjevi napovedi odstopa se je razširila vest, da bo njegovemu zgledu morda sledil še finančni minister Marko Kranjec. Vse te in druge vladne kadrovske spremembe so z zaskrbljenostjo spremljali številni podporniki Demosove vlade in tudi Slovenci v zamejstvu in tujini. Tega dne se je sestal tudi Demosov poslanski klub, ki se je seznanil z razmerami v vladi, glavni poudarek sestanka pa je bil na osamosvojitvenem procesu. Del poslancev je namreč opozarjal na zastoj procesa in zahteval takojšnjo osamosvojitev. Predsednik kluba dr. Franc Zagožen je opozoril, da za ta korak še nismo dovolj pripravljeni, kljub temu pa je »pritisk« zagovornikov čimprejšnje osamosvojitve označil kot koristno spodbudo vladi, naj čimprej pripravi konkreten osamosvojitveni program.  

27. april še naprej razdvaja

Predsedstvo Slovenije se je odzvalo na kritiko Slovenskih krščanskih demokratov, ki so opozorili, da skuša predsedstvo mimo uradnih poti organizirati proslavo ob 27. aprilu. Sklep o organiziranju proslave so v predsedstvu utemeljili s trditvijo, da sedanja slovenska država izhaja iz upora proti okupatorju in iz institucij, ki so nastale v času odpora. Trditev predsedstva je bila seveda sporna, saj so bile nekatere »institucije OF« izrazito revolucionarne in v službi totalitarne ideologije, ampak tega ni noben medij kritično ovrednotil. Dnevnik je objavil oster odgovor člana predsedstva in predsednika odbora za proslavo Cirila Zlobca, ki je vodstvu SKD sporočil,  da je razmerje med »tistimi, ki zanikate zgodovinski pomen NOB, in tistimi, ki ga priznavajo, po javnomnenjskih raziskavah 1 : 10.« 27. april je torej ostal praznik, ki je še naprej razdvajal Slovence.

Avtor: mag. Jurij P. Emeršič

Viri in literatura:

• Delo, 24. 4. 1991.
• Večer, 24. 4. 1991.
• Dnevnik, 24. 4. 1991.
• A. Žu. Mencinger: Ponosen sem, da sem bil zagovornik t. i. rdečih direktorjev. Dostopno na spletni strani rtvslo.si (24. 8. 2011)
• Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 25. 4. 1991.
• Brejc, Miha. Vmesni čas, Varnostno informativna služba in nastajanje nove slovenske države 1990 – 1993, Ljubljana, 1994.