Žalitev časti oziroma zanemarjanje uredniške funkcije?

Slovenski narod je 28. 4. 1875 objavil notico z naslovom »Umor«, v kateri je svaril ljudi pred prenočevanjem pri »usmiljenih ljudeh« in poročal o umoru nekega laškega krošnjarja, ki je po Koroškem potoval in prodajal »rezilno blago«. Morilec naj bi bil lastnik krčme pri Križniku v Mohličah (Möchling, Muhelče) na Koroškem; ta se je polakomnil denarja, ki ga je krošnjar zvečer pred njim nepremišljeno prešteval: » … krčmar je barantača ponoči zakljal in v Dravo zavlekel …«. Vest je še sporočala, da so krošnjarjevo truplo našli v Dravi pri Velikovcu, zločinec pa da je že v preiskavi. Kasneje se je izpostavilo, da je šlo za lažno vest, saj se je domnevno umorjeni krošnjar čez nekaj dni pojavil v nekem drugem kraju živ in zdrav. Krčmar Primož Mešnak (Meschnak vulgo Križnik) se je čutil oškodovanega in je naslovil tožbo zoper odgovornega urednika Slovenskega naroda Josipa Jurčiča. Prosil je, da ga zastopa Državno tožilstvo v Ljubljani, obenem pa tudi zahteval odškodnino v višini 200 goldinarjev.

Sprva je ljubljansko Državno tožilstvo Jurčiča nameravalo obtožiti kaznivega dejanja pregreška (kazniva dejanja so se v avstrijskem pravnem sistemu delila na hudodelstva, pregreške in prestopke; za težje oblike – hudodelstva in pregreške – je bilo pristojno deželno sodišče, za prestopke pa okrajno sodišče). V tem smislu je bila na Deželnem sodišču v Ljubljani uvedena tudi sodna preiskava. Vendar se je izpostavilo, da bi bilo treba obtožnico za kaznivo dejanje pregreška obravnavati pred porotnim sodiščem. Izkušnje Državnega tožilstva v Ljubljani z obravnavami pred porotnimi sodišči so bile slabe – podobno kot drugod –, saj so porotniki urednike časopisov praviloma razglašali za nedolžne. Zdi se, da so se na Državnem tožilstvu v Ljubljani temu želeli izogniti in so obtožnico, ki je Jurčiča bremenila pregreška žalitve časti po 487. in 493. členu kazenskega zakonika, umaknili in jo preoblikovali na ta način, da so ga na podlagi člena VII Tiskovnega zakona iz leta 1868 obtožili prestopka zanemarjanja uredniške funkcije (nadzora nad vsebino časopisa). Okrajno sodišče je Jurčiča na obravnavi 29. 12. 1875 oprostilo krivde, tožnika pa glede odškodninskega zahtevka napotilo na civilno tožbo.

Iz sodnega spisa predstavljamo nekaj zanimivejših dokumentov.

Tožba Primoža Mešnaka poslana Deželnemu sodišču v Ljubljani dne 14. 5. 1875: krčmar iz Mohlič na Koroškem vlaga tožbo zoper Josipa Jurčiča zaradi objave vesti v Slovenskem narodu z dne 28. 4. 1875, v kateri se poroča, da je umoril krošnjarja, ki je prenočeval pri njem. Tožnik navaja, da je bila v preiskavi ugotovljena njegova nedolžnost, saj je že 14. 4. 1875 Državno tožilstvo v Celovcu na podlagi zaslišanja oz. preiskave ugotovilo, da za njegov pregon zaradi domnevnega zločina umora ni nobene osnove. O tem je bilo 16. 4. 1875 obveščeno tudi Okrajno sodišče v Dobrli vasi. Kljub temu je Slovenski narod objavil notico, v kateri se ga obtožuje umora. Na ta način je bila omadeževana njegova čast, poleg tega trpi tudi materialno škodo, saj se ljudje njegove krčme izogibajo.

Na tej podlagi je Mešnak vložil tožbo zoper odgovornega urednika Josipa Jurčiča, in sicer zaradi razžalitve časti oz. pregreška po členih 487 in 493 kazenskega zakonika, ter zahteval odškodnino v višini 200 goldinarjev. Zaprosil je, da bi ga v tej zadevi zastopalo Državno tožilstvo v Ljubljani.

Dopis Josipa Jurčiča Deželnemu predsedstvu v Ljubljani z dne 20. 12. 1874, v katerem izjavlja, da prevzema položaj odgovornega urednika Slovenskega naroda.

Dopis ljubljanskega župana Antona Laschana z dne 13. 7. 1875, ki Deželnemu sodišču v Ljubljani na njegovo zahtevo pošilja podatke o Josipu Jurčiču. Za Jurčiča je ljubljanska mestna oblast vedela povedati, da je bil slušatelj dunajske univerze, ki pa se je bolj kot s študijem ukvarjal s pisateljevanjem. Nazadnje je študij opustil in se v preselil v Ljubljano, kjer je postal časopisni urednik. Živel je v primernih premoženjskih razmerah, prejemal 1200 goldinarjev letnega dohodka in bil na dobrem glasu.

Zapisnik sodnega zaslišanja obtoženega Josipa Jurčiča na Deželnem sodišču dne 24. 6. 1875. Primož Mešnak toži 31-letnega Josipa Jurčiča, samskega, rojenega v Krki, odgovornega urednika Slovenskega naroda, stanujočega v Ljubljani v Kolmanovi hiši, zaradi pregreška žalitve časti. Jurčič se je zagovarjal, da je objavil splošno razširjeno vest, ki mu jo je poslal sicer zanesljiv dopisnik, ki pa so ga očitno napačno informirali. Poudaril je, da tožitelja ne pozna, zato ni mogel imeti nobenega namena, da bi mu škodil.

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 12. 1875 je Josipa Jurčiča oprostila obtožbe prestopka opustitve dolžne skrbi glavnega urednika, tožnika, ki je pričakoval odškodnino, pa napotila na civilno tožbo. Sodišče je upoštevalo več dejstev: primer je procesno zastaral, predvsem pa drži Jurčičeva razlaga, da na notici sami po sebi ni bilo nič nezakonitega, da je verjel zanesljivemu dopisniku, s katerim je že osem let sodeloval, da se je govorica o umoru zdela verjetna ter kot urednik ne more preverjati resničnosti in utemeljenosti vseh novic, ki jih dnevno prejema v velikem številu.

Dragan Matić