Ultimat vojske predsedstvu

Dan po sporočilu zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, so se v Beogradu v razširjeni sestavi zbrali vsi člani predsedstva SFRJ, razen dr. Franja Tuđmana. V imenu Slovenije sta se razprave udeležila član predsedstva dr. Janez Drnovšek in predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan.

General Veljko Kadijević je v imenu vojske ostro kritiziral dosedanje ukrepe predsedstva in zaradi položaja na Hrvaškem zahteval uveljavitev izrednih razmer v celotni Jugoslaviji. S samostojnim posredovanjem bi po njegovem mnenju tako lahko preprečili državljansko vojno v Jugoslaviji. Armada je že pred sejo predsedstva dvignila bojno pripravljenost in stopnjevala aktivnosti svojih enot tudi v Sloveniji. Krepile so se predvsem obmejne, oklepne in posebne enote, izvedena je bila delna mobilizacija enot v Srbiji.

Vojaški vrh si je prizadeval, da bi zvezno predsedstvo sprejelo sklepe, ki bi dajali vojski možnost poseganja po skrajnih sredstvih. Razprava na predsedstvu se je sicer večji del vrtela okoli dveh predlogov: prvega, da bi spor reševali v okviru republike, na območju katere je položaj napet, in drugega, da bi vojska posredovala neposredno mimo volje republik. Na koncu ni bila sprejeta nobena od navedenih možnosti. Kompromisni sklepi so vojski podelili omejena pooblastila le na Hrvaškem, a je potek razprave nakazal, da bi podobni sklepi lahko ogrozili slovensko pot v samostojnost. Po pisanju Dnevnika, je bilo za Drnovška ključno, da vojska trenutnih pooblastil ne razširi, Kučan pa je po navedbah Večera zagrozil, da bo Slovenija prisiljena v predčasno uresničitev plebiscitarne volje.

Zaradi zaskrbljenosti nad sporočilom vojske, je sestanek slovenskega političnega vrha o operativnih vprašanjih razdruževanja sklical tudi dr. France Bučar. Na sestanku so večji del pozornosti namenili prvi fazi vladnega projekta osamosvojitve, kjer so se poenotili glede sprejetja 12 ključnih osamosvojitvenih zakonov. Odločili so se tudi, da bodo s slovensko resolucijo o sporazumni razdružitvi, ki jo je konec aprila sprejela slovenska skupščina, znova seznanili jugoslovansko zvezno skupščino. 

Demos ni glasovalni stroj

Pester politični dan je zaključila seja sveta Demosa, na kateri so govorili o zahtevah Slovenske kmečke zveze – Ljudske stranke v zvezi z reševanjem kmetijske problematike. Ta je pred tem že zahtevala odstop lastnega kmetijskega ministra in s tem sprožila obsojanje nekaterih koalicijskih partnerjev. Ob poenotenju stališč je na tiskovni konferenci po seji dr. Jože Pučnik za Dnevnik dejal: »Demos je zelo kontroverzna koalicija, ki nikoli ni bila glasovalni stroj. Napetosti so in bodo tudi ostale. In hvala Bogu, da so.«

Na seji so se poenotili tudi glede zahteve po omejitvi zgornje višine plače v družbenih podjetjih zaradi zagotavljanja eksistence vseh delavcev.

Zgodovina se ponavlja

O vojaškem ultimatu in incidentih so obširno poročali tudi evropski mediji. Ti so ocenili, da se je državljanska vojna v Jugoslaviji že začela. Wiener Zeitung je denimo zapisal, da se zgodovina ponavlja in so na plano privrele težave, ki so starejše od Titove Jugoslavije in so stalno tleli pod površjem. Jugoslavija lahko v primeru spopadov krene po poti Libanona.

Spopadi med Hrvati in Srbi so tudi sicer zaposlovali mednarodno skupnost. Avstrijci in Italijani so se v Rimu sporazumeli o aktivaciji italijansko-avstrijske skupino za analizo in ocenjevanje položaja v Jugoslaviji ter predlagali, da bi sestavili skupino izkušenih evropskih politikov, ki bi posredovala med jugoslovanskimi republikami. Britansko zunanje ministrstvo je odsvetovalo potovanja na območja, kjer prihaja do incidentov, papež pa je jugoslovanske narode pozival, naj najdejo obliko mirnega sožitja.

Avtor: Marko Balažic

Viri in literatura:

• Dnevnik, 8. 5. 1991
• Delo, 8. 5. 1991
• Večer, 8. 5. 1991
• Janez Janša. Premiki: nastajanje in obramba slovenske države 1988 – 1992 (3. dopolnjena izdaja). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec 2012.