O razstavi

Ni kulture brez ljudi in arhitekture brez kulture. Oboje odraža obraz družbe, znotraj katerega ravno arhitektura najbolj opazno zrcali duha skupnosti in časa. Fabiani, Plečnik in Vurnik so se zavedali, da tako prostori kot oblike odpirajo pot v prihodnost, dajejo nova videnja in različne perspektive pogledov. Če strnemo razmišljanja vseh treh arhitektov, lahko izluščimo osnovno sporočilo, da se demokratičnost družbe začne z idejo, se realizira v arhitekturi, živi z razvojem družbe in nadaljuje z ohranjanjem dediščine. Dobro zasnovana, kvalitetna in uravnotežena arhitektura je neprecenljiva zapuščina, ki ozavešča človeka k varovanju kulturne in naravne krajine. Ponuja zavedanje o unikatnosti stavbnega izročila, ki bogati s svojo sporočilnostjo oblik in pričuje o tisočletni tradiciji formiranja evropske identitete.

Preplet tradicij profanih in sakralnih arhitektur ožjega in širšega evropskega prostora od antike do danes je ustvaril različne prvine formiranja urbanih in naravnih habitatov, kar je v tretjem tisočletju postalo podlaga trajnostne usmeritve urbanizma, gospodarstva in varovanja okolja. Demokratično zasnovana arhitektura in njene oblike omogočajo višjo kvaliteto bivanja, dvigujejo zavest o pomenu družbenega ravnovesja, trajnostnega razvoja, izobražujejo in pripomorejo k boljšemu razumevanju evropske družbe in kulture.

Oblike za novo demokracijo izhajajo iz ideje, da s pomočjo arhitekture oblikujemo svojo lastno identiteto, značaj družbe in njeno sporočilnost. Hkrati pa je naslov na simbolni ravni vpet med idejo o novi demokraciji, ki jo je zagovarjal Tomáš G. Masaryk (demokratizacija in večja povezanost med ljudmi), in evropsko demokracijo današnjega časa. Ideja o poudarjanju pomena tudi majhnih narodov znotraj širšega evropskega prostora je pomembno vplivala na Plečnika (ki ga je Masaryk osebno povabil v Prago, da prenovi monarhistične Hradčane v novo slovansko, demokratično zasnovano predsedniško rezidenco) in Vurnika. Očiten je bil vpliv panslovanskega gibanja, ki si je prizadeval za široko demokratično narodnostno politiko.

Plečnik je s svojo obsežno likovno govorico združeval dediščino starih visokih kultur, antike, osrednje evropske tradicije in domačega kulturnega izročila. Fabiani se je sčasoma hoteno oddaljil od histori(ci)zma in se nagibal k iskanju sodobnejšega arhitekturnega jezika, Vurnik pa se je zavestno "lotil" snovanja domačega – slovenskega narodnega sloga. Vendar je vsem trem skupno, da so si prizadevali za demokratično urejene prostore in najboljše arhitekturne in urbanistične rešitve. Na ta način se oblike povezujejo z demokracijo in ustvarjajo trajnostno arhitekturno zapuščino.

Maks Fabiani

(29. april 1865, Kobdilj, Slovenija – 12. avgust 1962, Gorica, Italija)

"Za razumevanje arhitekturnega izraza je najpomembnejša resničnost njenih oblik." (Maks Fabiani)

Prvi arhitekt svojega časa z doktoratom iz urbanizma. Univerzitetni profesor na Dunaju, arhitekt, krajinski arhitekt, slikar, pisatelj, inovator, humanist, popotnik, politik in vizionar. Na dunajski Tehniki je bil študent, diplomant in tesen sodelavec profesorja Otta Wagnerja. Bil je osebni svetovalec za področje umetnosti pri prestolonasledniku takratne habsburške monarhije Francu Ferdinandu. Zasnoval je prvi urbanistični načrt za obnovo popotresne Ljubljane konec 19. stoletja, po katerem se je kasneje zgledoval arhitekt Jože Plečnik. Njegovo najpomembnejše delo na področju krajinske arhitekture je zasnova Ferrarijevega vrta v Štanjelu na Krasu.

Skupni imenovalci Fabianijevega opusa so čistost linij, izreden občutek za preprostost, sinteza med tradicijo in inovativnostjo, dinamičnost in visoka stopnja rabnosti njegovih arhitektur.

Veliko pozornosti vzbujajo tudi vizionarski Fabianijevi pogledi na arhitekturo, problematiko takratnega časa in novo ureditev družbe povojnega obdobja, ki so ohranjeni v njegovem filozofskem spisu Acma – O duši sveta (Misli o življenju in umetnosti, 1946). Žal je besedilo ohranjeno le fragmentarno, leta 1999 pa ga je v slovenskem prevodu izdala Ustanova Maksa Fabianija.

Njegova dela najdemo v Avstriji, Sloveniji, Italiji, na Poljskem in na Hrvaškem.

Jože Plečnik

(23. januar 1872, Ljubljana, Slovenija – 7. januar 1957, Ljubljana, Slovenija)

"Ako človek dela kako stavbo, naj ima v njej tako idejo, da se trese pred njo." (Jože Plečnik)

Častni doktor Tehnične visoke šole na Dunaju. Človek kraševskih korenin, a rojen Ljubljančan. Soustanovitelj Ljubljanske šole za arhitekturo med obema vojnama. Velik ljubitelj presežkov v umetnosti, jasnih tlorisnih zaporedij, skrite simbolike in arhitekture kot celostne umetnine.

V očetovi delavnici se je izšolal za mizarja in nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu, kjer se je izučil za načrtovalca pohištva ter umetnoobrtnega mizarja. Na Dunaju se je vpisal na Tehnično visoko šolo in postal študent Otta Wagnerja. Dunajsko obdobje je pomenilo prvo veliko priznanje arhitektovemu ustvarjanju in ga pripeljalo do kandidature za mesto profesorja in Wagnerjevega naslednika, a žal ni bila uspešna, zato je leta 1911 sprejel povabilo in postal profesor na Umetnoobrtni šoli v Pragi. Med bivanjem na Češkem je spoznal Tomáša G. Masaryka, ki mu je po koncu prve svetovne vojne naročil velikopotezni umetniški projekt – prenovo predsedniške rezidence in novo ureditev vrtov na Hradčanih v Pragi.

Po vrnitvi v Ljubljano je postal profesor na novoustanovljeni šoli za arhitekturo. S svojimi študenti se je nemudoma lotil regulacijske in urbanistične prenove Ljubljane, pri čemer se je v marsičem zgledoval po Fabianijevih načrtih. Obstoječe urbanistične zasnove je dopolnjeval z avtorsko arhitekturo. S premišljenimi posegi v mestno tkivo, z mostovi, preureditvijo ulic in parkov je mesto z baročnimi in secesijskimi poudarki spremenil v slovensko prestolnico.

Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana. Prejel je odlikovanje Zasluge za narod in prvo Prešernovo nagrado s področja arhitekture.

Njegova dela najdemo po vsej Slovenji, v Avstriji, na Češkem, na Hrvaškem in v Srbiji.

Ivan Vurnik

(1. junij 1884, Radovljica, Slovenija – 8. april 1971, Radovljica, Slovenija)

"Za usposabljanje arhitekta je izredno pomembno, da zna prodreti v bistvo popolnosti človekovega življenja." (Ivan Vurnik)

Vurnikove korenine so izhajale iz umetnoobrtne tradicije. Odraščal je v okolju družinske podobarske delavnice. Po končani maturi je odšel na študij arhitekture na Dunaj, kjer se je izobraževal pri prof. Königu in prof. Mayrederju. Vurnik se je na Fabianijevo priporočilo eno leto izpopolnjeval tudi v Wagnerjevem ateljeju in kasneje postal Fabianijev sodelavec. Kot soustanovitelj ljubljanske šole za arhitekturo je skupaj s Plečnikom postavil temelje pedagoških izhodišč in pristopov k poučevanju arhitekture in urbanizma.

Velik del svojega raziskovanja in umetniškega ustvarjanja je Vurnik posvetil iskanju slovenskega narodnega sloga (oz. nacionalne romantike). Po drugi strani se je hotel osvoboditi tradicije historicizma in celo secesije ter ustvariti novo oblikovno in arhitekturno govorico, ki bi bila značilna za slovenski narod.

Preobrat v njegovem ustvarjanju je pomenila razstava dekorativne umetnosti v Parizu (1925), kjer je bil nad predstavitvijo slovenske umetnosti (v okviru takratne jugoslovanske sekcije) razočaran, predvsem zaradi preskromnega izbora del. Ogled razstave naj bi Vurnika dokončno odvrnil od arhitekturnega dekorativizma in pomenil preobrat v funkcionalizem.

Ob upokojitvi leta 1957 je imel na Dunaju obsežno retrospektivno razstavo. Nekaj let kasneje mu je Zbor dunajske Tehniške fakultete podelil Prechtlovo medaljo. Doma, v Sloveniji, pa je prejel najvišje priznanje za dosežke na področju umetnosti – Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

O avtorjih razstave

Stane Jeršič (1957)

Stane Jeršič profesionalno ustvarja na fotografskem, video in multimedijskem področju. Realiziral je številne vrhunske mednarodne projekte, vizualne predstavitve in korporativne dogodke: predstavitev Slovenije na EXPO Shanghai – Better City – Better Life, predstavitev ob predsedovanju Slovenije Svetu EU in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE).  Stane Jeršič je za svoje ustvarjanje prejel številna priznanja, njegova dela so bila vključena v pregledne razstave in antologije ter samostojno predstavljena v knjigah in revijah; so tudi del najpomembnejših javnih in zasebnih zbirk: Bibliothèque Nationale de France, Rijksmuseum Amsterdam, Lodz Art Center.

Bojana Čampa (1967) 

Bojana Čampa je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani na katedrah za umetnostno zgodovino in zgodovino. Več kot deset let je delovala kot galeristka v zasebnih galerijah. Napisala je številne likovne kritike, nastopala v vlogi kustosinje na razstavah sodobne likovne umetnosti in pripravljala ter vodila avtorske programe povezane z domačo in tujo kulturno dediščino. Leta 2019 je izdala knjigo "Poklon Ljubljani – obnova Cukrarne/Hommage to Ljubljana – Renovation of Cukrarna" in avtorsko sodelovala pri projektih "Evropska sredstva povezujejo" (2020–2021) in "Oblike za novo demokracijo" (2019–2021).

Vabljeni k ogledu razstave na družbenih kanalih Ministrstva za kulturo: Instagram, Facebook, Twitter!