Odmevi na mariborske dogodke in opozicijsko nasprotovanje koordinacijski skupini

Tega dne so v Sloveniji še vedno odmevali nasilni dogodki na Štajerskem v preteklih dneh (provokacije JA v Pekrah, ugrabitev poveljnika pokrajinskega štaba TO Vladimirja Miloševića in stotnika TO Milka Ozmeca, nasilna smrt Mariborčana Josefa Simčika, streljanje na delavca elektropodjetja na Ptuju …), na katere je koordinacijska skupina odgovorila z vrsto preventivnih ukrepov, med drugim so v dogovoru z vodstvom mariborskega TAM-a iz tovarne v največji tajnosti odpeljali štiri kompletirana oklepna bojna vozila. Zaradi teh povračilnih ukrepov so nekateri slovenski opozicijski politiki protestirali (zlasti Školčeva LDS) in strašili, da bodo ti ukrepi še bolj razjezili JA, ter obtoževali Janšo in Bavčarja, da sta kriva za zaostrovanje razmer. V posebni izjavi so zapisali, da »ustanavljanje slovenske vojske na vrat na nos v ničemer ne krepi obrambnih sposobnosti Republike Slovenije, kvečjemu nasprotno«. Glede »ugrabitve« oklepnih transporterjev pa so ocenili, da takšni ukrepi »presegajo legitimno obrambo slovenske suverenosti in pomenijo neposredno izzivanje novih nasilnih posegov s strani JLA«. Konkretnih predlogov za rešitev nastalih razmer ti opozicijski politiki niso imeli. Edino rešitev so videli v pogajanjih, saj so bili prepričani, da se vojski ne moremo upreti. Ampak težava je bila tudi v tem, da se je vojaški vrh do slovenskih politikov obnašal arogantno in pokroviteljsko ter v pogovore sploh ni privolil, razen takrat ko je bil v to prisiljen (kot nekaj dni pred tem zaradi odklopa telefonov in elektrike).

Predsednik LDS Jožef Školč je nasprotoval tudi organiziranju zborovanja v Ljubljani, s katerim bi Slovenci izrazili solidarnost Mariboru, ki so ga v zadnjih dneh v znamenje podpore ali pa ob udeležbi na žalni komemoraciji za pokojnim Simčikom obiskali številni slovenski politiki, med njimi Janez Janša, Ivan Kramberger, Milan Kučan … Slednji je v izjavi za Večer podprl »začasno« zaplembo oklepnih transporterjev (nastalo gospodarsko škodo TAM-u naj bi po njegovih besedah pokrila vlada) in organiziranje zborovanja v podporo Mariboru ter v zvezi s tem polemiziral celo z nezadovoljnim Školčem, »vendar je bilo vse skupaj bob ob steno« (Premiki, 135). Dejavnosti koordinacijske skupine in molk »vrhovnega poveljnika TO« so poleg LDS tega dne javno napadli tudi Socialdemokratska unija Slovenije, Nova socialdemokracija in Slovenski krščanski socialisti.

Vodstvo skupščine občine Vrhnika je zaradi nedavnih dogodkov v Mariboru ugotovilo, da »JA ni sposobna kontrolirano izvajati svojih manevrov v primerih povečane nevarnosti«, zato je med drugim zahtevalo izpraznitev vojašnic in umik vrhniških enot JA s slovenskega ozemlja. Vrhniški izvršni svet pa je poslal na izredni dopust štiri delavke občinske uprave, ki so imele može v JA, da bi tako onemogočili odtekanje informacij. Tudi to odločno akcijo z Vrhnike je del opozicijskih politikov ostro kritiziral in v tem videl provokacijo, uperjeno zoper JA.

Peterle in 11 sindikatov

Tega dne  so se predstavniki 11 sindikatov prvič srečali s predsednikom vlade Lojzetom Peterletom in več ministri. Sindikati so vladi očitali, da nič ne dela za ureditev položaja delavcev. Peterle je na očitke odgovoril, da ni zastopnik niti delodajalcev niti delojemalcev, zato mora upoštevati interese obojih. Na srečanju je predstavil politične in gospodarske razmere v državi in opozoril, da bo osamosvojitvi sledilo »šok obdobje«. Najbolj razumno sta na sindikalni strani nastopila predstavnika novoustanovljenih in od nekdanjega komunističnega režima neodvisnih sindikatov, Andrej Magajna in France Tomšič. Magajna je predlagal strpno sodelovanje v kriznem času in pošteno delitev režimskega sindikalnega premoženja med delavce, France Tomšič pa je za čas osamosvajanja vladi ponudil socialni mir v zameno za spremembo zakona o osebnih dohodkih, ki naj bi zmanjšal razliko med plačami. Oba sindikalista sta svoje delo v sindikatu večinoma opravljala brezplačno.

Visoka gosta v Beogradu

Tega dne sta v Beograd prispela vodilna moža Evropske skupnosti Jacques Santer in Jacques Delors in se takoj srečala s predsednikom vlade Antejem Markovićem in zunanjim ministrom Budimirjem Lončarjem, nato pa še s Stipetom Mesićem. Beseda je tekla predvsem o gospodarskih in političnih razmerah v Jugoslaviji ter pogojih za sprejem Jugoslavije v Evropsko skupnost. Za naslednji dan so bili napovedani še pogovori s predsedniki republik. Številni vodilni evropski politiki so tedaj še vedno naivno upali na ohranitev Jugoslavije.

Avtor: Jurij P. Emeršič

Viri in literatura: 

• Večer, 30. maj 1991
• Delo, 30. maj 1991
• Dnevnik, 30. maj 1991
• Janša, Janez. Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992, Ljubljana, 1992.
• Osebno pričevanje: Andrej Magajna, nekdanji sindikalist in politik, 20. maj 2021

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo in mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30