Marković po neuspehu v Ljubljani močno zaostruje

Med obiskom delegacije zvezne vlade v Ljubljani 12. junija 1991 je postalo jasno, da ostajajo stališča med Slovenijo in Markovićevim kabinetom daleč narazen. Med drugim zvezni premier ni dosegel, da bi Slovenija plačevala carinske dajatve na račun zvezne vlade, česar ni počela že od januarja, od srbskega vdora v jugoslovanski monetarni sistem. Kar kot nekakšno maščevanje je 14. junija v veljavo stopil odlok o izvajanju novega zveznega carinskega zakona, ki ga je Slovenija suspendirala. Zanjo najbolj boleče določilo je bilo, da uvoznik ne more prevzeti blaga, dokler ne predloži potrdila o plačilu carine neposredno zvezni carinski upravi. Vprašanje, ali bo Slovenija ob tovrstni preizkušnji vztrajala pri izvajanju lastne carinske zakonodaje in se ne bo podredila zveznemu diktatu, je na neki način uvedlo osamosvojitveni finiš in pomenilo, kot je v goriškem Katoliškem glasu ugotavljal Leon Marc, »prvi preizkus slovenske osamosvojitvene moči«.

Prvi dan veljavnosti odloka večjih pretresov sicer ni prinesel. Med kladivom in nakovalom so se znašli predvsem šefi carinarnic, ki so bili razpeti med slovenska in zvezna navodila. Nazadnje so potrdili, da bodo sledili republiškim. Svetovalec direktorja zvezne carinske uprave Radmil Nikodijević pa jim je 14. junija grozil, da bodo ob neupoštevanju jugoslovanskih predpisov susdpendirani, navadni cariniki pa naj bi bili kar ob službo. Veliko negotovost je začetek »carinske vojne« prinesel zlasti tistim slovenskim podjetjem, ki so potrebovala veliko uvoženih surovin. Njihov največji strah je bil, da bi zvezne oblasti povsem ustavile uvoz v Slovenijo.

Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je odločenost slovenske republike, da vzpostavi suveren nadzor na svojih mejah, simbolno pokazal z odprtjem akcije »Dobrodošli v deželi lipovega lista« na mejnem prehodu Šentilj. Vsebina akcije je bilo razdeljevanje avtomobilskih osvežilcev zraka z vonjem po lipi vstopajočim v Slovenijo na vseh slovenskih mejnih prehodih. Prve štiri potnike, ki so čez Šentilj v podalpsko republiko prišli po začetku akcije, je z darilom osrečil Peterle sam.

Slovenija kot Kosovo?

Drugi bistveni dogodek dneva je bil 14. junija opozorilni shod več tisočih delavcev pred slovensko skupščino. Shod, ki je trajal uro in pol, so udeleženci razumeli kot »zadnje opozorilo oblasti«, naj se začne z delavci pogovarjati, sicer naj bi sledil stavkovni val.

Protestnike pred skupščino sta nagovorila tudi predstavnika vlade, ministrica za delo Jožica Puhar in v tistih dneh skoraj povsod navzoči podpredsednik vlade in gospodarski minister Andro Ocvirk. Zlasti Puharjeva iz vrst sicer opozicijskih prenoviteljev je bila deležna burnega žvižganja zbranih. Pričakovano navdušeni pa so bili ti nad nastopom socialističnega člana skupščine Dušana Semoliča, tedaj še svežega, pozneje pa dolgoletnega predsednika iz prej monopolne sindikalne centrale nastale Zveze svobodnih sindikatov.

Po eni strani so bili protesti res odraz težavnega položaja številnih delavcev, ki jih je med drugim razhudil nedavni propad mariborske tovarne obutve Lilet. Toda marsikatera izrečena kritika je bila pavšalna in močno pretirana. Nekateri sindikalni predstavniki so rohneli, da jim vlada »jemlje oblast« in da ne bodo dovolili, da jim »vzame še čast«. Slišati je bilo tudi oceno, da naj bi bile slovenske plače vse bolj podobne kosovskim. Udeležence so nadalje motili domnevni obrisi zgodnjega kapitalizma. Končno ni šlo niti brez očitka, da se vlada preveč posveča mrtvim. Skupaj z nekaterimi drugimi gesli shoda je ta postal del znanega načina razpravljanja, ki v določenih pogledih slovenski prostor ob podobnih priložnostih obvladuje vse do danes.

General Delić se zapira

Jugoslovanske vojaške enote v Sloveniji 14. junija niso mirovale. Pozornost je vzbudilo, da je pet tovornih vozil štirikrat peljalo iz vojašnice na Vrhniki v skladišče Borovnica, iz katerega so se vračali polni. V Kopru je lokalna policijska postaja zavrnila pomoč pri iskanju jugoslovanskega vojaka, ki se po dopustu ni vrnil v enoto.

Eden od glavnih akterjev pekrskih dogodkov general Mićo Delić, poveljnik 31. (mariborskega) armadnega korpusa, pa je že pomislil, da bi utegnil biti skupaj s člani štaba blokiran v vojašnici. Do nadaljnjega je zato prepovedal zapuščanje vojašnice, medtem ko so bili starešine 31. korpusa, ki so prosili za demobilizacijo, poklicani na pogovor v poveljstvo korpusa.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 15. 6. 1991.
• Večer, 15. 6. 1991.
• Dnevnik, 15. 6. 1991.
• Katoliški glas, 20. 6. 1991.
• Friš, Darko. Demosova vlada in osamosvojitev Slovenije. Maribor, 2013. 
• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana, 2013.²
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30