V Banskih dvorih presenečenje za Slovence

Na dan svetega Ahaca, ko so pred skoraj natanko štiristotimi leti kranjske in hrvaške čete leta 1593 odločilno prispevale k zmagi nad osmansko vojsko pri Sisku, je v zagrebških Banskih dvorih potekal zadnji »bojni posvet«  vodstev najupornejših jugoslovanskih republik pred razglasitvijo neodvisnosti.

Štiriurno srečanje delegacij, ki sta jima načelovala predsednika Milan Kučan in dr. Franjo Tuđman, je bilo v prvi vrsti namenjeno usklajevanju osamosvojitvenih korakov. Na ta način naj bi dosegli, da bi bili republiki ob razdružitvi od Jugoslavije, kot so takrat govorili, v enakem položaju, kar bi jima potem omogočalo usklajen nastop v morebitnih nadaljnjih pogajanjih z ostankom federacije. Seveda so se sogovorniki zavedali, da je pravno izhodišče obeh republik različno, zato je bil dogovor o poteku prihajajočih ključnih trenutkov zelo pomemben. Pristaviti je potrebno še, da je srečanje potekalo v senci petkovega obiska ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja v Beogradu, ki je bil za Slovence in Hrvate vsaj do določene mere hladen tuš, saj je Američan odločno stopil v bran enotni Jugoslaviji, čeprav zveznim oblastem ni izdal prazne menice za uporabo sile za ohranitev te enotnosti.

Delegaciji sta se uspeli dogovoriti, da bosta republiki samostojnost razglasili sočasno, kar se je čez tri dni res zgodilo (oziroma je hrvaški sabor slovensko skupščino celo prehitel za eno uro). Pravo presenečenje pa je goste iz Ljubljane čakalo drugje. Ko so precej podrobno pojasnili, kako si predstavljajo dejanske operativne korake v samostojnost, je hrvaški predsednik še svoje ljudi pobaral, kako pa so pripravljeni oni. Izkazalo se je, da Hrvatje zamujajo in da njihova pripravljenost močno zaostaja za slovensko.

Slovenski notranji minister Igor Bavčar se je pozneje spomnil, da je želela slovenska delegacija ob tem presenečenju od Hrvatov vsaj zagotovilo, da čez svoje ozemlje ne bo spustila armadnih enot, če bi te hotele posredovati v Sloveniji. Gostitelji so sicer podali nekaj nejasnih obljub, a tudi omenjenih slednjič niso držali.

Marojević in njegova resnica

Vročo predosamosvojitveno soboto je skušal za promocijo izkoristiti Dragiša Marojević s svojo Zvezo za ohranitev enakopravnosti občanov. Pripravili so protestne shode v Ljubljani in treh gorenjskih mestih, Tržiču, Kranju in Jesenicah. Na njih naj bi opozorili na domnevno težak položaj Neslovencev v Sloveniji in na prav tako domnevni velikanski dolg Slovenije do njih kot delavcev na začasnem delu, ki naj bi po Marojevićevo presegal trideset milijard mark. Shodi so bili pičlo obiskani, še največ ljudi se je zbralo na Jesenicah. Črnogorec Marojević hkrati ni hotel nič vedeti o tem, da med Neslovence v Sloveniji sodijo Albanci. Vrhunec njegove »sobote jeze« je bil teatralni pohod proti karavanškemu predoru, kjer naj bi »Aloisu Mocku in Avstrijcem« pokazali, kako nedemokratična da je Slovenija.

V drugih republikah pa …

V soboto, 22. junija 1991, so o prihodnosti Jugoslavije seveda razmišljali tudi v drugih članicah federacije. Makedonski premier Nikola Kljusev je na tiskovni konferenci predstavil možne scenarije položaja Makedonije v primeru razdružitve Jugoslavije. Pri tem se mu je zdelo precej neverjetno, da bi bila razdružitev tudi gospodarska. Po njegovih besedah se je makedonska vlada na nadaljnje korake pripravljala na podlagi deklaracije o suverenosti makedonske republike in izhodišč o prihodnji ureditvi Jugoslavije, kakršna sta pripravila predsednika Kiro Gligorov in Alija Izetbegović.

Precej bolj protislovenski toni so odmevali v Črni gori. Na svojem enajstem kongresu v Titogradu (današnji Podgorici) so se črnogorski komunisti kot zadnji v Jugoslaviji odrekli komunistični nalepki in se preimenovali v Demokratično stranko socialistov. Njihov vodja in črnogorski predsednik Momir Bulatović je svoj nastop izkoristil za ognjevit obračun z »upornimi« Slovenci, ki jim je pripisal levji delež v »neusmiljenem medrepubliškem boju zoper Jugoslavijo«, sklenil pa je z bojevito krilatico, da so ljudje »zaradi denarja že velikokrat segli po puški«. Bil je pač čas, ko je bila Črna gora na čelu zavzemanja za ohranitev nespremenjene federacije in je v gorečnosti zanjo včasih prekosila celo Srbijo.

V Tacnu, kot da se nič ne dogaja

Blizu predosamosvojitveni vročici in hkrati daleč od nje se je v Bovcu in Tacnu isti vikend odvilo svetovno prvenstvo v spustu in slalomu na divjih vodah, v športnih panogah, v katerih so Slovenci v Jugoslaviji povsem prevladovali. Tudi veliko slovenskih navijačev je vsaj v mislih na evropsko košarkarsko prvenstvo v Rim pospremilo jugoslovansko izbrano vrsto, v kateri je na začetku še sodeloval Slovenec Jure Zdovc. Ravno tako so v Sloveniji obžalovali, da na sveti travi v Wimbledonu ne bo prve nosilke, vojvodinske Madžarke Monike Seleš.

A čeprav je športna Jugoslavija politično preživela za nekaj mesecev, so ji bili dnevi, kot se je pokazalo čez nekaj dni v Rimu, vendarle šteti. 

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 24. 6. 1991.
• Večer, 24. 6. 1991.
• Dnevnik, 24. 6. 1991.
• Friš, Darko. Demosova vlada in osamosvojitev Slovenije. Maribor, 2013.   
• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988-1992. Ljubljana, 2013.²
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30