Tanki JA so prodrli do Radencev. Začeli so se neposredni spopadi za mejne prehode. Slovenske sile so zavzele mejni prehod Rožna dolina pri Novi Gorici, potekala je bitka pri Holmcu. Pri Trzinu sta policija in TO zajela nasprotnikov elitni vod. V Gornji Radgoni je bilo zažganih nekaj tovornjakov. TO je napadla ribniško vojašnico in vojašnico Bukovje pri Dravogradu. Vrstili so se številni drugi spopadi, izvedena pa je bila tudi najpomembnejša bojna akcija Nabava, ko je izvidniški vod Krkovičeve specialne brigade v bliskoviti akciji zavzel veliko agresorjevo skladišče orožja in opreme pri Borovnici. V rokah slovenskih sil je bilo že sedem mejnih stražnic. 

Nasprotnikove enote so se začele razkrajati

28. junija je nasprotnik z letali vojnega letalstva intenzivno napadal civilne objekte in telekomunikacijske oddajnike. Med civilnim prebivalstvom ter tujimi novinarji in vozniki tovornjakov, ki so bili zaustavljeni pred barikadami na cestah, po katerih so prodirale enote JLA, je bilo več ranjenih in mrtvih. Vendar so se jugoslovanske enote začele razkrajati, saj je bilo prebegov in predaj iz njenih vrst vse več.

Uspešno delovanje slovenskih obrambnih sil in prvo premirje

Slovenske obrambne sile so kljub nasprotnikovemu intenzivnemu bojnemu delovanju na bojišču vzpostavile ravnotežje in prevzele pobudo. Tako so bili nekateri mejni prehodi spet v slovenskih rokah, z nasprotnikom so se začela pogajanja za preprečitev nepotrebnih žrtev na obeh straneh, ukazana je bila prekinitev ognja zoper JLA, začelo se je organizirano reševanje problematike vojnih ujetnikov, uspešna je bila tudi slovenska »vojna« na medijskem področju.

Lokacije pomembnih dogodkov oziroma spopadov: Medvedjek, Gibina, Brnik, Rožna dolina - Vrtojba, Črniče, Holmec, Bukovje, Karavanški predor, Šentilj, televizijska oddajnika Kum in Nanos, Štrihovec.

Pogovori s tremi predstavniki Evropske skupnosti

Trojka Evropske skupnosti, Jacques Poos, Gianni de Michelis in Hans van den Broek pa so se s slovenskima predstavnikoma Milanom Kučanom in Dimitrijem Ruplom v noči na 28. junij sešli v Zagrebu, kjer so govorili o premirju in trimesečnem moratoriju na izvajanje neodvisnosti Republike Slovenije.

Bojni spopad na Holmcu

V bojnem spopadu za mejni prehod Holmec je sodelovalo 233 pripadnikov teritorialne obrambe, 18 aktivnih in 31 rezervnih pripadnikov milice, devet voznikov reševalnih vozil, dve zdravnici in sedem medicinskih sester. Med pripadniki teritorialne obrambe ni bilo smrtnih žrtev, ubita pa sta bila dva rezervna miličnika, Željko Ernoič in Bojan Štumberger. Tudi vsi huje ranjeni so bili pripadniki milice; to so bili Otokar Praper, Miran Ring in Maks Breznik. Na strani JLA so bili trije mrtvi in pet ranjenih. V boju je bilo blažje poškodovanih še pet ljudi, štirje policisti in en jugoslovanski vojak. Območje spopada na Holmcu je bilo s svojimi geografskimi značilnostmi v prid nasprotniku. Mejni prehod je bil v dolini, stražnica pa v neposredni bližini, vendar nekaj deset metrov višje. To je omogočalo dober pregled nad dolino oziroma objekti milice na mejnem prehodu. V stražnici je bilo 25. junija 62 pripadnikov JLA, med njimi dva častnika, dva podčastnika in 58 vojakov, saj je ekipo običajnih 40 pripadnikov okrepilo moštvo iz Celja, ki je prišlo tja na usposabljanje. Spopad je bil tako rekoč neizogiben. Pripadniki slovenske milice so 26. junija ob 7.30 na mejnem prehodu dvignili slovensko zastavo. Jugoslovanska stran se je odzvala tako, da so polno oboroženi zavzeli položaje v okolici stražnice, saj je bil namen zveznih oblasti zavzeti mejni prehod Holmec, in sicer naj bi to storili pripadniki zvezne milice ob podpori posadke JLA v stražnici. Za obranitev svojih položajev so slovenske sile oblikovale štiri udarne skupine. Njihove naloge so bile podrobno razčlenjene, tako da bi bile druga drugi v podporo, končni cilj pa je bil enoto JLA prisiliti k umiku v objekt in vdaji ter preprečiti prodor oziroma pomoč pripadnikov JLA iz drugih stražnic. Priprave so bile končane. Ob 5.10 je sledil prvi rafal na 4. udarno skupino, potem pa še dva. Ta skupina je na desnem krilu, pod kmetijo Oven, padla v zasedo skupine pripadnikov JLA iz stražnice Sonjak. Poveljnik voda 115. protidiverzantske čete teritorialne obrambe Mihael Cerjak je o tem povedal: »Približno 300 metrov pred karavlo smo padli v zasedo, vendar nismo takoj odgovorili z ognjem. Vojaka, ki je začel streljati, smo nagovarjali k predaji, vendar tega ni hotel storiti. Nato prideta še dva in mi smo odprli ogenj, pri čemer sta bila komandir patrulje in en vojak ranjena, tretji pa se je predal.« Ob 5.20 so sledili še dva rafalna in en posamični strel na 3. udarno skupino. Ob 5.30 pa je JLA z vsem razpoložljivim orožjem začela napad na mejni prehod Holmec. Čez nekaj minut se je začelo streljanje iz netrzajnega topa. Izstrelki so poškodovali ostrešje stavbe carinikov na mejnem prehodu, pri čemer je bil hudo ranjen poveljnik mejnega prehoda Otokar Praper, blažje poškodovan pa miličnik Zlatko Godec. Ob 5.45 je na streljanje odgovorila tudi teritorialna obramba. Spopad je trajal do 7.10, ko so ogenj zaradi oskrbovanja ranjenih ustavili. Poveljniku stražnice so posredovali poziv k vdaji, vendar ga je zaradi obvestila o prihajajoči pomoči  zavrnil. V času premirja so se enote teritorialne obrambe pripravile na drugi del napada, z začetkom ob 8.05. Udarne skupine so popolnili s strelivom in skupine za ognjeno podporo prerazporedili na nove položaje. Ob tem so prejeli obvestilo, da JLA pripravlja helikopterski desant za pomoč enoti na Holmcu. Ob 8.04 je JLA spet sprožila bojno delovanje na slovenske enote, ki so dotlej že obkolile območje. JLA je k temu spodbudila novica o pomoči v obliki dodatnih sto vojakov iz oklepno-motorizirane kolone, ki je prodirala proti Dravogradu. Obstreljevanje mejnega prehoda je zahtevalo tudi prve žrtve na slovenski strani – dva mrtva in enega ranjenega miličnika. Ob 8.26 so bojno delovanje spet ustavili ter oskrbeli ranjene in odpeljali ubite na obeh straneh. Ob 9.55 so pripadniki JLA sprožili strel iz netrzajnega topa. Na objekt mejnega prehoda so izstrelili zažigalno granato in stavba je zagorela. Miličniki so se znašli v brezizhodnem položaju, pripadniki JLA so streljali nanje. Poveljstvo je na obvestilo o dogajanju odgovorilo: »Naše enote bodo z vso silo napadle poslopje stražnice, vi pa pri zadnjem izhodu stecite proti podvozu, ki že meji na Avstrijo.« Koncentrični ogenj iz vsega razpoložljivega orožja so enote teritorialne obrambe odprle ob 10.15. Umik policistov je bil uspešno izpeljan, ob 10.50 pa so se spopadi na Holmcu z vdajo prvih pripadnikov JLA končali.

Bojni spopad v Rožni dolini

Enote zvezne milice in vojske so 27. junija zasedle mednarodni mejni prehod Rožna dolina, potem ko so ga slovenski miličniki po pogajanjih okoli 22.00 zapustili z vsem orožjem, opremo in dokumentacijo. V noči na 28. junij so se v koordinacijski podskupini dogovorili, da se mejni prehod zavzame s presenečenjem in uporabo orožja, ne glede na to, da bi morebitni spopad utegnil povzročiti civilne žrtve in veliko gmotno škodo. Ker je JLA uspelo zavzeti vse mejne prehode, bi njegovo zavzetje za slovenske oborožene sile namreč pomenilo veliko psihološko prednost in moralno spodbudo. Za to nalogo so določili dve manjši skupini. Za neposredni napad na enote JLA sta bila določena samostojna bojna skupina 6. pokrajinskega štaba, ki jo je vodil major Srečko Lisjak, in oddelek posebne enote milice, ki ga je vodil Franc Šumandl. Priprave na napad so potekale v strogi tajnosti, tako da zanj niso vedeli niti nekateri poveljniki enot za širše zavarovanje mejnega prehoda. Ob 16.30 sta izpred stavbe uprave za notranje zadeve proti mejnemu prehodu ločeno odšli obe skupini – teritorialci in miličniki, tja pa so poslali še kriminaliste, ki naj bi civilno prebivalstvo pozvali k umiku z območja. Okoli 17. ure so pripadniki posebne enote milice zasedli položaje na predelu Rožna dolina – Pristava, pripadniki samostojne bojne skupine pa ob hišah in med hišami v Ulici 25. maja. Ob 19.20 je samostojna bojna skupina napadla mejni prehod. Napad se je začel z rafali in s strelom iz armbrusta, ki je zadel tank v križišču. Z armbrustom je bil zadet tudi nakladalnik. Z jugoslovanskega tanka so kmalu začeli streljati z mitraljezom. Po nekajminutem streljanju je civilist Drago Kosmač, ki je že pred napadom pomagal kriminalistom pri umikanju civilistov z mejnega prehoda, vdrl v prostor mejne milice in tam razorožil skupini jugoslovanskih starešin in zveznih miličnikov. Dogajanje je povzel z besedami: »Odločil sem se, da zajamem oficirje in zvezne miličnike na drugi strani prehoda, kajti le tako bi bilo spopada verjetno hitro konec. Stopil sem do vrat ter se pripravil, da stečem na drugo stran. Nisem bil oborožen. Deloval sem tako, kot so me učili pri vojakih. Bil sem namreč v posebni enoti. K meni je pristopil Maffi ter dejal, da je on šef mejnega prehoda in naj se odmaknem od vrat. Nisem ga imel časa poslušati, zato sem ga odrinil, stekel čez cesto, vdrl v prostor in zakričal: ‘Bacaj oružje, predajte se, obkoljeni ste!’ Nekaj sekund smo se gledali; proti meni so imeli uperjeno orožje. Ponovno sem, tokrat močneje, ponovil ukaz za predajo. Delovalo je. Eden izmed njih je odvrgel avtomatsko puško. Hitro sem se sklonil, jo pobral ter repetiral. Naboj je zletel iz nje. Prislonil sem se k steni ter še nekajkrat ukazal, naj odvržejo orožje. Zmetali so ga na tla ter z dvignjenimi rokami čakali, da sem jim odvzel še osebno orožje, ga izpraznil in odvrgel izven njihovega dosega. Kmalu zaslišim glas: ‘Trebamo lekara, umire kapetan.’ Pogledam, kaj je, in vidim, da podoficir obvezuje Kovačiču roko. ‘Edo,’ sem dejal ‘zbog toga se ne umire.’ Zajeti oficirji, podoficirji in zvezni miličniki so mirno čakali, ker so bili prepričani, da so res obkoljeni ter da nikakor nisem sam. Ko je bil Kovačič obvezan, sem naročil podoficirju, da odlomi radijsko anteno ter nanjo zaveže ostanek povoja ali gaze. Tako je naredil improvizirano belo zastavico, s katero je kasneje stopal pred skupino, ki se mi je bila vdala. Točnega števila zajetih se ne spominjam, vendar jih je moralo biti vsaj deset.« Po predaji vojakov JLA v delujočem tanku pred prehodom so se začeli množično predajati še drugi vojaki, saj so bili demoralizirani in zmedeni. Ob 19.36 so se spet zaslišali streli samostojne bojne skupine, usmerjeni tudi neposredno na prizorišče že končanega spopada. Lisjak je streljanje pripisoval negodovanju nekaterih jugoslovanskih častnikov, ki se niso hoteli predati, in še vedno grozeči moči nasprotnika. Ob 19.37 so začeli prihajati tudi prvi pripadniki samostojne bojne skupine, nato pa še novogoriški miličniki in del enote posebne enote milice. V spopadu so bili na jugoslovanski strani ubiti trije vojaki in 16 ranjenih, med civilisti je bilo šest ranjenih, uničena sta bila dva tanka T-55, na strani teritorialne obrambe in milice pa ni bilo žrtev.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992.
• Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Defensor, Ljubljana, 2011.
• Vojna za Slovenijo, Nova obzorja, Ljubljana, 2014.
• Valič Zver, Andreja. Stali smo in obstali: 30. obletnica razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne države Republike Slovenije. Urad Vlade RS za komuniciranje, Ljubljana, 2021.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30