Medtem je JLA ohranila nadzor nad brniškim letališčem, ki bi ga v skladu z Brionskim sporazumom morala vrniti v roke civilni zvezni upravi za kontrolo letenja. Letališče je zato ostajalo zaprto. JLA je tako kljub spoštovanju osnovne zaveze po vrnitvi v vojašnice poskušala na vse možne načine spodbosti Slovence k obnovitvi oboroženega spopada, da bi jih lahko obtožili kršitev Brionske deklaracije in pridobili mednarodno podporo za posredovanje. Poleg izzivanj z napovedovanjem premikov iz vojašnic, ponovno zasedbo izgubljenih objektov in agresivnimi zahtevami po vrnitvi izgubljenega orožja (predstavniki Slovenije pod vodstvom Mirana Bogataja so to zelo uspešno zavlačevali) je bila za slovensko ljudstvo najbolj provokativna zahteva ZSLO po ponovnem pošiljanju rektrutov v vojsko, ki je pravkar napadla samostojno Slovenijo. 13. julija 1991 je ZSLO poslal zahtevo po napotitvi skoraj 4.000 nabornikov v JLA.

Slovenija ni nasedla nobeni provokaciji, njene obrambne sile pa so suvereno preprečile vsakršne poskuse izhoda vojaških formacij iz vojašnic JLA po Sloveniji, tako da ni moglo priti do nenadzorovanih spopadov, ki bi lahko izpadli kakor koli drugače kot obnovitev agresije JLA na samostojno Slovenijo. Tudi v ZSLO in JLA so kmalu spoznali, da načrtovana pokoritev Slovenije s prodorom čez Hrvaško ob pomoči vojašnic po Sloveniji ni bila izvedljiva. Slednje so namreč iz dneva v dan izgubljale moštvo. Naborniki so množično prestopali na slovensko stran ali pa so se le želeli vrniti domov v domačo republiko. Spoznali so, da je slovenska vojska predobro pripravljena na obrambo, jasno pa je postajalo tudi, da bo prihodnje težišče spopadov potekalo v južnejših republikah.

Z vseh strani potrjena opazovalna misija Evropske skupnosti

V skladu z določili aneksa II k Brionski deklaraciji so 13. julija 1991 v sporazumu udeležene strani podpisale memorandum o soglasju za prihod misije Evropske skupnosti (ES) za nadzor izvajanja sporazuma. Nizozemska, ki je tedaj predsedovala dvanajsterici članic ES, je v misiji videla pomembno podporo ohranjanju miru v razpadajoči Jugoslaviji, pa tudi vir informacij o dogajanju za ES. Nizozemska diplomacija se je zato zelo trudila za hitro uresničitev misije. Pogoje delovanja misije so uskladili v 72 urah po dogovorjenem brionskem sporazumu (7. julija).

Nizozemski diplomat Christiaan Kröner je obiskal vseh dvanajst glavnih mest ES, da je zagotovil sredstva in skupino za misijo. Memorandum o soglasju za prihod misije je za ES v Beogradu podpisal Kröner, za jugoslovanski Zvezni sekretariat za zunanje zadeve Živojin Lazić, za Hrvaško njen zunanji minister Davorin Rudolf, za Slovenijo pa diplomat (pozneje prvi slovenski veleposlanik v Italiji) Marko Kosin. Prvih 20 predstavnikov misije je v Slovenijo prišlo že 15. julija, septembra 1991 se je nadaljevala na Hrvaškem, zatem pa je delovala še v Bosni in Hercegovini, Srbiji ter iz regionalnih središč v Albaniji, Bolgariji in na Madžarskem. Poleg dvanajsterice so se misiji pridružile še nekatere članice Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (Kanada, Švedska, Poljska, Slovaška in Češka). Misija je delo končala 31. avgusta 1994.

Avtor: Boštjan Furlan

Viri in literatura:

• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992 (3. dopolnjena izdaja). Ljubljana, Mladinska knjiga, 2013.
• Dnevnik, 13. in 15. 7. 1991.
• Delo, 15. 7. 1991.
• Norbert Both. From Indifference to Entrapment: The Netherlands and the Yugoslav Crisis, 1990-1995. Amsterdam, Amsterdam University Press, 2000
• European Community Monitoring Mission in the Former Yugoslavia (ECMMY). Dostopno na spletni strani canada.ca.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30