V senci prelomnega dogajanja v Evropi in svetu, ki ga je simbolno zaznamoval padec berlinskega zidu, se je v Sloveniji v osemdesetih letih krepila civilna družba. Tako so v 57. številki Nove revije leta 1987 slovenski razumniki objavili prispevke za slovenski nacionalni program. Ko so skupino mladih novinarjev in publicistov Janeza Janšo, Davida Tasića in Francija Zavrla ter podčastnika Ivana Borštnerja leta 1988 obtožili izdaje vojaške skrivnosti in jim pred vojaškim sodiščem v Ljubljani sodili v tujem jeziku, se je Slovenija popolnoma prebudila. Za obrambo četverice je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavčar. Vrstili so se protesti in zborovanja, pa tudi demonstracije pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Oblast ni več mogla preprečiti ustanavljanja novih političnih organizacij, ki so maja 1989 na zborovanju v Ljubljani objavile skupno Majniško deklaracijo kot skupen programski temelj nastajajoče slovenske politične opozicije. V deklaraciji sta bila zahtevana suverena slovenska država in svobodno odločanje Slovencev o zunanjem povezovanju. 

Demokratična opozicija Demos je bila ustanovljena novembra 1989. Pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika so se v Demosu združile različne politične zveze za skupni nastop na volitvah. Suverena država slovenskega naroda in pluralna demokracija sta bili dve temeljni zahtevi v programu Demosa, ki je aprila 1990 zmagal na prvih večstrankarskih volitvah in sestavil novo slovensko vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Med drugimi je notranji minister postal Igor Bavčar, obrambni Janez Janša, zunanji pa dr. Dimitrij Rupel. Demos je bil ključni dejavnik ne le pri oblikovanju splošnega soglasja o nujnosti osamosvojitve slovenskega naroda, ki se je izrazil v visokem rezultatu plebiscita 23. decembra 1990, ampak je bil tudi glavni akter narodove osamosvojitve, obrambe samostojnosti v vojni za Slovenijo in njenega mednarodnega priznanja. Pot do samostojne slovenske države je bila težka in tvegana, saj so nasprotniki na vso moč ovirali uresničevanje plebiscitne odločitve. Predajo slovenskega orožja jugoslovanski armadi brez vednosti ravnokar izvoljene vlade je Pučnik imenoval veleizdaja.

Za obrambo Slovenije in za zavarovanje osamosvojitvenih procesov je že takrat začela nastajati vojaška formacija, pozneje poimenovana Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ). Ravno odločna akcija MSNZ je kljub njenemu kratkemu obstoju omogočila zavarovanje slovenskega orožja in je prva pokazala odločnost in podporo demokratičnim prizadevanjem. 

Po sprejemu in razglasitvi Deklaracije o neodvisnosti in Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v slovenski skupščini 25. junija 1991 in slavnostni razglasitvi 26. junija 1991 so se enote jugoslovanske armade na ukaz vojaškega vrha začele premikati proti slovenski meji. Posamezniki in pripadniki policije so jim na pot postavljali barikade in v spopadu pri Vrhpolju je jugoslovanska armada (JA) prvič uporabila strelno orožje. V zgodnjih jutranjih urah 27. junija sta oklepni enoti s hrvaškega ozemlja krenili proti slovensko-italijanski in slovensko-avstrijski meji, z Vrhnike pa proti letališču Brnik. Načrtovalci napada na tedaj že suvereno državo so predvidevali zasedbo pomembnih položajev, zaporo meje, odstranitev Teritorialne obrambe in vzpostavitev marionetnega režima na Slovenskem. Hrvaška se kljub predhodnim dogovorom s Slovenijo in skupnemu obrambnemu načrtu ni odzvala na premike vojske na njenem ozemlju. Do spopadov je prišlo pri Črmošnjicah na Dolenjskem, pri Trzinu, v Šentilju, v Ormožu in na Medvedjeku. JA so množično zapuščali vojaki slovenske narodnosti, pa tudi drugi, predvsem pripadniki nesrbskih narodnosti.

Oboroženega odpora Slovencev armada ni pričakovala. Že 28. junija je Slovenija prevzela pobudo z aktivno obrambo, armada pa je odgovorila z uporabo letalskih sil na letališču Brnik in v spopadu pri Trebnjem. Začeli so se neposredni spopadi za mejne prehode v Rožni Dolini pri Novi Gorici, Holmcu in drugje. 30. junija so se po vsem slovenskem ozemlju oglasili protiletalski alarmi, prebivalci pa so bili evakuirani v zaklonišča. Potekala je dodatna mobilizacija v Teritorialno obrambo, JA pa je načrtovala obsežnejšo vojaško operacijo v Sloveniji, zato je prav tako dodatno dopolnjevala svoje enote. Med obiskom predsednika zvezne vlade Markovića in nekaterih generalov JA v Ljubljani 30. junija je Slovenija zahtevala prekinitev bojev in umik enot JA v vojašnice, nasprotna stran pa je vztrajala pri izpustitvi ujetnikov in deblokadi vojašnic. Kljub sestanku pa so se vojaške akcije nadaljevale in stopnjevale, saj so jugoslovanska vojaška letala 2. julija napadla vse pomembnejše radijske in televizijske oddajnike ter pretvornike na Nanosu, Krvavcu, Kumu, Boču in Pohorju. Istega dne so enote Teritorialne obrambe in policije pri Krakovskem gozdu napadle oklepno kolono JA, ki se je v celoti predala.

Na temelju zamrznitve slovenskih osamosvojitvenih ukrepov, sprejete pod pritiskom pogajalcev Evropske skupnosti, je bil 3. julija dosežen dogovor o ustavitvi ognja in medsebojni izmenjavi informacij v primeru kršitev. V Ljubljano so prišli opazovalci Evropske skupnosti, pa tudi starši vojakov, ki so služili vojaški rok v JA v času vojne na Slovenskem. Od vojaškega vrha so zahtevali vrnitev njihovih sinov. JA pa ni popuščala, temveč je kritično situacijo z napadi na vodstvo Slovenije in Hrvaške še zaostrovala. 6. julija je bil zadnji dan intenzivnih vojaških spopadov na Slovenskem. 7. julija so se na Brionih na pobudo Evropske skupnosti zbrali predstavniki Slovenije, Hrvaške in zveznih oblasti. V zameno za premirje je bil zahtevan šestmesečni odlog nadaljevanja postopkov slovenskega osamosvajanja. Brionsko deklaracijo je 10. julija kljub pomislekom podprla tudi slovenska skupščina. Umik poražene JA je bil izveden v treh mesecih. 25. oktobra 1991 ponoči je zadnji trajekt z vojaki JA izplul iz koprskega pristanišča. Republika Slovenija je postala suverena država.

Zmaga v vojni za Slovenijo je bila veličastna. Eden od ključnih Demosovih ciljev, to je osamosvojitev Slovenije, je bil dosežen. Zmagali so predvsem zato, ker se je bila slovenska javnost sposobna poenotiti, kar je omogočilo mobilizacijo razpoložljivih virov. Med vojaki in policisti je bila visoka bojna morala, v obrambne napore so bili vključeni tudi drugi podsistemi, ki so slovenskim oboroženim silam zagotavljali logistično podporo. Predvsem pa je bila odlično vodena obramba, imeli smo jasno linijo poveljevanja in kontrole, ki je zagotavljala učinkovitost slovenske vojske in policije, po drugi strani pa preprečevala morebitne kršitve mednarodnega vojnega in humanitarnega prava. Zato je vojna za Slovenijo edini spopad na tleh nekdanje Jugoslavije, ki ga ni bilo treba braniti na mednarodnem sodišču za vojne zločine v Haagu.

V času razglasitve samostojne in neodvisne države Republike Slovenije in ob začetku vojne je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekalo ustanovno zborovanje Slovenskega svetovnega kongresa, ki so se ga udeležili rojaki iz domala vsega sveta. Njihova vsestranska podpora in obveščanje svetovne javnosti sta precej pripomogla k pridobivanju simpatij za Slovence v spopadu z agresorsko jugoslovansko armado. Posledično so tuje države kakor tudi pomembne mednarodne politične in finančne ustanove hitreje priznale neodvisnost in suverenost Republike Slovenije. Poleg novonastalih držav, ki so v preteklosti pod komunizmom doživljale podobne usode, so Slovenijo hitro priznale tudi tiste, kjer so bile dejavne izseljenske in zamejske organizacije ter posamezniki. Avstrija, Madžarska in Italija so nas priznale 15. januarja 1992, prav tako tudi Kanada. Avstralija in Argentina sta to storili le dan pozneje. Še hitrejše so bile Hrvaška (26. junij 1991), Litva (30. junij 1991), Gruzija (14. avgust 1991), Latvija (29. avgust 1991) in Estonija (25. september 1991). Izjemen pomen za proces mednarodnega priznavanja pa ima zgodnja napoved nemškega priznanja (19. december 1991).

Zmagovito leto 1991 se je končalo s sprejetjem nove slovenske ustave 23. decembra 1991. Samostojna, neodvisna in suverena slovenska država je stopila na uspešno pot vključevanja v mednarodne povezave (ZN, EU, NATO) in obetavnejše prihodnosti za svoje državljane.

Avtorica: dr. Andreja Valič Zver