Istrskobeneški govori so italijanski narečni govori, ki jih pri sporazumevanju uporabljajo pripadniki italijanske narodne skupnosti v priobalnih mestih slovenske Istre (Koper, Izola, Piran) in njihovih neposrednih zaledjih. Gledano genetsko jezikoslovno je istrobeneščina del istrskobeneškega narečja, ki je v Istri zgodovinsko prisotno v priobalnih istrskih mestih ter v nekaterih krajih v dolini reke Mirne. V osnovi istrskobeneški govori poznajo 7 samoglasnikov in 21 soglasnikov, pri čemer so soglasniki lahko le enojni, tako kot v vseh severnoitalijanskih narečjih. Poleg tega omenjeni govori delno ohranjajo arhaične latinske dvoglasnike in nenaglašene samoglasnike.

Do danes ohranjene posebnosti posameznih istrskobeneških različkov je mogoče slišati iz ust starejših govorcev in se ohranjajo predvsem v domačem krogu in med sogovorniki iz istega kraja ter se največkrat prenašajo s starejših na mlajše generacije. V pogovorih z drugimi pripadniki italijanske narodne skupnosti, izvzemši nebeneško govoreče Italijane, pa uporabljajo splošnejšo različico istrskobeneškega narečja.

Prav tako se ti govori pojavljajo v ljudskem slovstvu in književnem ustvarjanju ter so dokumentirani v nekaterih jezikoslovnih in poljudnih delih. Književno ustvarjanje v narečju spodbujajo samoupravne skupnosti in krajevna kulturna društva, ki v svojih periodičnih publikacijah objavljajo tudi besedila v narečju.

Začetek jezikovnega benečanjenja Istre se navadno postavlja v 14. stoletje. V obdobju 14. in 15. stoletja so namreč viri v ljudskem jeziku (tj. ki niso v latinščini) pisani v beneški italijanščini. Najstarejše besedilo v istrskobeneškem narečju v slovenski Istri je najverjetneje Mariegola (statut) bratovščine svetega Antona iz 14. stoletja.

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.