Cestno-policijski red za deželno stolno mesto Ljubljano

Knjižnica Arhiva Republike Slovenije je specialna knjižnica s področja arhivistike. Njeno delovanje in dopolnjevanje knjižnične zbirke je v prvi vrsti prilagojeno potrebam zaposlenih v arhivu, knjige in periodiko pa si lahko ogledajo tudi zunanji uporabniki, vendar le v knjižničnih prostorih oz. v arhivski čitalnici. Knjižnično gradivo tako primarno služi kot pomoč strokovnemu in raziskovalnemu delu zaposlenih.

Začetki oblikovanja knjižnice segajo v leto 1953, ko se je takratni Državni arhiv Ljudske republike Slovenije prostorsko ločil od Narodnega muzeja Slovenije, v okviru katerega je deloval od svoje ustanovitve leta 1945, in zaživel v Gruberjevi palači v Ljubljani. Že v času delovanja znotraj Narodnega muzeja je arhiv pričel graditi svojo strokovno priročno knjižnico s področja arhivistike. Ta je poleg domače literature vključevala tudi monografije in arhivsko periodiko iz tujine, ki so jo arhivisti za svoje potrebe naročali predvsem v državah z bolj uveljavljeno arhivistično tradicijo (Francija, Avstrija, Nemčija, Italija). Po selitvi v prostore Gruberjeve palače in Virantove hiše na Levstikovem trgu je bil na novo lokacijo iz knjižnice Narodnega muzeja pripeljan tudi »arhivski del« muzejske knjižnične zbirke, ta pa je nato postal osnova za oblikovanje samostojne specialne arhivske knjižnice, kot jo poznamo danes.

Knjižnica je imela ves čas delovanja značaj interne knjižnice, svojo zbirko pa je dopolnjevala predvsem na štiri načine:

• z ločevanjem knjižnega gradiva iz arhivskih fondov, ki jih je arhiv prevzemal od ustvarjalcev (veliko gradiva je knjižnica na ta način pridobila iz fonda Javnega pravobranilstva in s tem obogatila svoj fond z zbirko starih uradnih listov, zakonov in drugih predpisov);
• z obveznimi izvodi, ki so jih uporabniki darovali knjižnici arhiva v zameno za uporabo reprodukcij arhivskega gradiva v svojih objavah;
• z zamenjavo duplikatov in novo izdanih publikacij z drugimi sorodnimi ustanovami v Sloveniji in tujini;
• z nakupom domačih in tujih knjig in serijskih publikacij s področja arhivistike in zgodovinopisja.

Po podatkih poročila o delu in zaključnega računa za leto 1954 je knjižnica konec leta 1954 vključevala 1200 inventariziranih enot, za dopolnjevanje svoje strokovne knjižnice pa je arhiv to leto porabil 169.987 din. Knjižnični fond je tekom let rastel in danes šteje preko 34.000 inventariziranih enot periodičnih in monografskih publikacij, glavnina teh pa se vsebinsko nanaša na področje arhivistike, slovenske zgodovine, upravne zgodovine, pomožnih zgodovinskih ved, domoznanstva in etnologije. V zbirki najdemo tudi številne objave arhivskih virov ter vodnike in inventarje po gradivu arhivskih ustanov doma in po svetu. Knjižnica je dobro založena tudi z literaturo s področja restavriranja in konserviranja knjig in papirja ter s področja filmske umetnosti in hrambe filmskega arhivskega gradiva, saj po tej literaturi redno posegajo sodelavke iz Centra za restavriranje in konserviranje ter zaposleni v Slovenskem filmskem arhivu, dveh bolj specifičnih sektorjev, ki delujeta v okviru arhiva.

Knjižnica je tudi dom obsežne zbirke uradnih listov, predpisov in zakonov. Na naših policah se tako nahajajo republiški in zvezni uradni listi za čas Jugoslavije (1918–1991), avstrijski državni (1849–1918) in deželni zakoniki (1780–1918), obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani (1861–1914), specialni in krajevni repertoriji, šematizmi, statistična poročila centralnih državnih organov in zbirke zakonov posameznih avstrijskih vladarjev. Hranimo tudi nekaj izredno redkih in dragocenih starih tiskov, kot so npr. prva izdaja Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske (1689), zbirka patentov, odredb in dekretov Marije Terezije, izdanih v letih 1759–1770, topografija madžarskega kraljestva (1750), carinska reda za leti 1775 in 1807, koledar svetnikov z življenjepisi (1717), knjiga o zdravilnih lastnostih narave z recepti za zdravljenje bolezni (1718) in še mnoge druge.

Čeprav je bila potreba po knjižničarju, ki bi urejal in vodil strokovno knjižnico arhiva, prvič izpostavljena že leta 1946 v predlogu ravnateljstva Osrednjega državnega arhiva Slovenije k novi uredbi o arhivski stroki, je knjižnica prvega knjižničarja dobila šele leta 1954. Arhiv je od tega leta dalje (razen štiriletnega presledka med letoma 1973 in 1977) redno zaposloval bibliotekarje, ki so skrbeli za urejenost in kakovost knjižnične zbirke ter s tem podpirali strokovno in znanstveno delo v arhivu. Knjižnično zbirko je po preselitvi iz Narodnega muzeja najprej urejal dr. Cene Logar (1954–1973), ki je tudi spisal prvo akcesijsko in inventarno knjigo ter sestavil prvi listkovni knjižnični katalog. Po nekajletnem premoru je z delom v knjižnici nadaljeval dr. Milček Komelj (1977–1982), kratek čas tudi Milan Škrabec (1983), nato pa je delo v knjižnici dolga leta marljivo opravljala Marija Vera Erjavec (1983–2001). Od leta 2001 knjižnico vodi Alenka Hren.

Leta 1997 je knjižnica pridobila polnopravno članstvo v slovenskem vzajemnem knjižničnem katalogu Cobiss in informacije o njenem fondu so s tem dosegle širši krog uporabnikov. Po vratih knjižnice tako večkrat potrkajo uporabniki, ki so ravno v tem katalogu prišli do informacij o kakšnem »skritem zakladu«, knjigi ali reviji, ki jo je v Sloveniji moč najti samo na policah naše knjižnice.

Med brskanjem po policah arhivske knjižnice lahko nemalokrat naletimo tudi na publikacije, ki so nekakšen »hibrid« med knjižničnim in arhivskim gradivom. Ena takšnih publikacij, ki bi jo lahko postavili na police naše strokovne knjižnice ali pa uvrstili med druge podobne dokumente v kateri izmed škatel v arhivskem skladišču, je 32 dvojnih strani obsegajoča knjižica Cestno-policijski red za deželno stolno mesto Ljubljano. Drobno knjižico v slovenščini in nemščini je izdal mestni magistrat v Ljubljani leta 1897. V pričakovanju vsakoletnega septembrskega obeleževanja tedna mobilnosti in v času, ko si pešci, kolesarji, motoristi in drugi udeleženci v prometu utirajo pot skozi čedalje večje število jeklenih konjičkov na ljubljanskih ulicah, bi se morda veljalo vrniti dobrih sto let v preteklost in videti, kako je bilo takrat poskrbljeno za promet, ulični red in higieno v mestu. Poleg kratke predstavitve arhivske knjižnice se s tokratno arhivalijo meseca torej vračamo v čas, ko je po ljubljanskih poteh in ulicah namesto cviljenja avtomobilskih koles in zavor odmevalo topotanje konjskih kopit in škripanje koles kočij in vozov, ki so se šibili pod težo tovora, ki so ga Ljubljančani prevažali iz enega konca kranjske prestolnice na drugega. Vabljeni torej k branju cestno-policijskega reda, ki ga tukaj v celoti objavljamo.

Alenka Hren