V letu 1991 je srečanje treh Slovenij organiziral Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi. Udeležila sta se ga tudi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in minister za Slovence po svetu dr. Janez Dular. Peterle je na srečanju poudaril: »Kar smo pred letom tukaj prosili, se je tako rekoč že zgodilo. Za tri mesece smo ustavili uresničevanje naše volje po osamosvojitvi, po tem času pa računamo, in tako tudi delamo, da bo prišlo do mednarodnega priznanja mlade slovenske države, da bomo živeli v novih razmerah in bo naš narod v miru ustvarjal tisto, za kar se je odločil. Ta čas ne bo lahek …« Slovencem v zamejstvu in po svetu se je tudi zahvalil za vso podporo, ki jo namenjajo mladi slovenski državi.

Osredna predavatelja sta bila zgodovinarja dr. Janko Prunk in dr. Boris Mlakar. Prunk je v predavanju z naslovom »Odločitev Slovencev za Jugoslavijo« poudaril, da smo bili  »Slovenci v preteklosti primorani iskati rešitev v zveznem okviru, tudi zato ker zaradi naraščajočega imperialističnega pritiska Italije ni bilo drugega izhoda. Slovenci in Hrvati pa nismo pričakovali, da bodo v Jugoslaviji prevladale centralistične težnje, ki so danes povzročile razpad države.« Svoje predavanje je zaključil z besedami: »Zgodovina je dokazala, da skupno življenje ni mogoče, zato se je slovenski narod odločil za samostojnost.« Mlakar pa je spregovoril o državljanski vojni med drugo svetovno vojno in domobranstvu. Živahna razprava po njegovem predavanju je pokazala, da je ta tematika zelo živa med Slovenci, kar pa je bilo razumljivo, saj Slovenci v matični domovini o njej 45 let niso mogli govoriti in jih je veliko v zvezi s tem osebno prizadetih.

Ob zaključku srečanja pa je slovesno mašo daroval ljubljanski metropolit in nadškof dr. Alojzij Šuštar, ki je povedal, da so se zbrali »z namenom zahvale za božjo pomoč v dramatičnih dneh, ko je bila ogrožena mlada slovenska država«. Poudaril je tudi: »Človek mora biti zvest svojemu narodu in domovini, pri tem pa mora upoštevati pravice, potrebe in zahteve sosedov.«

Neuspeh mirovne misije Evropske skupnosti v Jugoslaviji –  »Zelo veliko odgovornost bodo prevzeli tisti, ki nočejo miru.« (Hans van der Broek)

Evropska skupnost je le počasi spoznavala razmere v Jugoslaviji. Njeni trije predstavniki so v začetku avgusta obiskali Jugoslavijo in poskušali doseči ustavitev ognja na Hrvaškem, vendar so zadnji dan obiska, 4. avgusta, morali priznati, da niso bili uspešni. Nizozemski zunanji minister Hans van der Broek je neuspeh pripisal temu, »da v Jugoslaviji ni pripravljenosti za sklenitev miru«. Luksemburški zunanji minister Jacques Poos pa je za neuspeh okrivil Srbijo, ki da se skuša izogniti mirni rešitvi, da bi uresničila velikosrbsko idejo. Predstavniki Srbije, Vojvodine in Kosova se v nedeljo, na zadnji dan obiska predstavnikov Evropske skupnosti, seje zveznega predsedstva v Beogradu niti niso udeležili. Srbija je tako pokazala, da odklanja posredovanje Evropske skupnosti. Kot je zapisal Ivo Gulič v Slovencu: »Trojka zdaj ve, kako težavna je vloga pogajalca v Jugoslaviji. Z ljudmi, ki se nočejo pogovarjati in vsiljujejo le svoj pogovorni jezik, se ne da sporazumeti.«

Predstavniki Evropske skupnosti so iz Jugoslavije odšli brez sporazuma o premirju in si tudi niso izborili vloge opazovalca kriznih žarišč na Hrvaškem. Evropska skupnost tudi pozneje ni bila ravno uspešna pri mirovnih misijah v Jugoslaviji.

Avtorica: Neža Strajnar

Viri in literatura:

• Delo, 5. avgust 1991.
• Novi list, 8. avgust 1991.
• Slovenec, 5. in 6. avgust 1991.
• Svobodna Slovenija, 8. avgust 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30