Predsednik vlade je imel na mednarodni konferenci uvodni nagovor, kjer je najprej izpostavil, da je bilo v Evropi, Evropski uniji in Evropskem parlamentu potrebno več kot 15 let, da je bila sprejeta resolucija, na podlagi katere obhajamo ta dan spomina. "Že ta časovna distanca med padci totalitarnega komunističnega režima v Evropi oziroma med padcem berlinskega zidu, ki je nekakšna simbolna prelomnica in med tem, da je Evropski parlament odločal o takšni resoluciji, kaže da gre za zapleteno vprašanje, ki je delilo duhove ne samo na vzhodu, ampak tudi na zahodnem delu EU," je dejal premier in dodal, da se je s tovrstnimi vprašanji bolj podrobno ukvarjal Svet Evrope, ki je sprejel dve resoluciji na to temo, ki sta bolj natančni, ker sta bili sprejeti v devetdesetih letih, ko so bili spomini še sveži.

"Dejstvo je, da se v tem trenutku, če gledamo tri desetletja nazaj, žal v velikem delu EU uresničuje tisto opozorilo iz Resolucije št. 1096 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki opozarja na to, kaj nas lahko čaka v Evropi ali delu Evrope, če razgradnja dediščine totalitarnih režimov ne bo celovita," je dejal predsednik vlade in dodal, da je žal Slovenija danes med tistimi postkomunističnimi državami, kjer smo najbolj globoko obtičali nekje na sredi poti. "Tako direktor Študijskega centra za narodno spravo kot predsednik Državnega sveta sta konkretno navedla, kaj je bilo v smislu razgradnje te dediščine in korakov k narodni spravi v tem času doseženo in kaj ne. Žal, ko primerjamo to, kar smo naredili v Sloveniji z državami višegrajske skupine in nasploh ostalimi državami, ki so imele komunistične režime po drugi svetovni vojni, ugotavljamo, da nas čaka še veliko dela," je dejal premier in dodal, da smo, če govorimo konkretno o narodni spravi, nekje mogoče na koncu prve tretjine poti. "V tem času smo predvsem uspeli ohraniti spomin pred pozabo. Danes nihče v Sloveniji ne more reči, da ne pozna ali nima možnosti poznati vse resnice oziroma vse plati dogajanja v času vseh totalitarizmov, pod katerimi smo Slovenci trpeli, in velik del Slovenije je trpel najprej pod fašizmom, nato pod nacizmom in komunizmom, to najdlje časa," je poudaril predsednik vlade. Spomnil je, da ob prehodu leta 1990 90% prebivalcev Slovenije tega vedenja ni imelo. "Ni imelo možnosti, ker je bila to tabu tema. Šel si v zapor, če si o tem pisal ali govoril, še posebej, če si bil konkreten. Danes temu ni več tako. Nek uspeh je torej bil dosežen," je povedal predsednik vlade in se ob tem zahvalil vsem, ki so v tem času delali v Študijskem centru za narodno spravo, v civilno-družbenih asociacijah, kot je združenje ob Lipi sprave in drugih institucijah in vsem, ki so pisali o tem, vsem, ki so spisali zbornik Temna stran meseca, ki je bil prvi poskus, da se celovito zaobjame ta problem.

"Hvala tistim, ki ste bili med predlagatelji in med tistimi, ki ste glasovali za akte, ki jih je v tem času Slovenija vseeno sprejela v smislu poprave krivic in v smislu ohranjanja spomina. To, da se je resnica ohranila, je šele prvi korak do sprave. To resnico je treba v drugem koraku prepoznati in jo pripoznati in ne zanikati dejstev," je poudaril predsednik vlade Janez Janša.

Nadaljeval je, da se je v svetu desetletja govorilo o poskusu zanikanja holokavsta in da imajo nekatere države to opredeljeno celo kot kaznivo dejanje. "V Sloveniji pa smo priča masovnemu zanikanju, še posebej posledic in same narave komunističnega režima. V parlamentu imamo tri stranke, katerih najvidnejši predstavniki ta režim prikazujejo kot nekaj, kar ni bilo nič slabega. Ena od teh strank daje ta režim kot primerjalni model, kako naj bi se država razvijala v bodoče," je dejal premier in dodal, da smo po eni strani imeli nek pozitiven razvoj, kakorkoli okrnjen, po drugi strani pa negativen razvoj.

"Še posebej skrbi, ker so med tistimi, ki totalitarni režim prikazujejo kot nekaj dobrega, tudi številni mladi, ki so šli čez slovenski šolski sistem v zadnjih desetletjih, in kjer je bila pri vzgoji in izobraževanju narejena strateška napaka, ki seveda ni bila slučajna," je dejal predsednik vlade Janez Janša.

V nadaljevanju svojega nagovora je predsednik vlade Janez Janša skušal zapopasti skupni imenovalec dogajanja pri nas in ki se skuša uporabiti kot instrument za to, da se neko očino konkretno dokazljivo tudi samopriznano zlo zanika. "Ko govorim o samopriznanem zlu, govorim o uradnih dejstvih, ki jih je režim sam objavljal. Znan je nastop nekdanjega jugoslovanskega ministra za notranje zadeve Aleksandra Rankovića v beograjski zvezni skupščini v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je dejal, da so v obračunu s kontra-revoluciji bili zelo uspešni, saj so fizično uničili, ubili več kot 500.000 ljudi, nasprotnikov socializma in zaprli ali internirali v koncentracijska taborišča več kot 3 milijone ljudi, v času od leta 1945 do leta 1951. Skratka, gre za grozljive številke in grozljivo priznanje, ki ne le, da se ga zanika, kot se je to poskušalo do leta 1990, ampak se ga s strani nekaterih javno opravičuje in se še vedno ob različnih obletnicah uradno s strani nekaterih političnih subjektov klanja tistim, ki so to izvršili," je dejal predsednik vlade. Nadaljeval je, da "gre za to, da se skuša eno zlo opravičiti z drugim. Nekomu se za nazaj nalepi neka nalepka, etiketa, na primer šlo je za fašiste in jih je bilo zato dovoljeno pobiti. Da so bili med njimi dojenčki, otroci, ženske, civilisti pa v vsej tej grozni številki pol milijona, nekatere niti ne moti."

"Kar nas v drugem koraku še čaka, je doseganje soglasja okrog dejstva, da enega zla ni mogoče opravičiti z drugim. S tem, ko se eno zlo spopade z drugim, še ne postane dobro," je poudaril predsednik vlade in dodal, da tudi preko množičnih medijev v Sloveniji posredno, še posebej v zadnjem desetletju, poslušamo, da je neko zlo postalo dobro, ker se je spopadlo z drugim. In da to opravičuje vse.

"Poslušamo, da je bila Srebrenica največji množični zločin po drugi svetovni vojni na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kar seveda ni res. Srebrenica je bila velik zločin, a število pobitih tam je, v primerjavi s pol milijona pobitimi v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, bistveno manjše. Je pa tudi Srebrenica posledica tega zla, ki se je skušal opravičevati s spopadom z nekim drugim zlom, nacionalnim socializmom. Kajti ljudje, ki so orkestrirali zločin, genocid v Srebrenici z Ratkom Mladićem na čelu, so bili vsi produkt jugoslovanske vojaške akademije, ki je učila častnike, da je temeljni cilj vsakega oboroženega boja fizično uničenje sovražnika, in če gre za razrednega sovražnika, še toliko bolj temeljito. Ljudje, ki so zločin v Srebrenici izvajali, so delovali na podlagi uradne doktrine jugoslovanske komunistične vojaške akademije, ki jih je to naučila. Ratko Mladić je rdečo zvezdo na svoji kapi zamenjal z drugim grbom verjetno samo nekaj tednov pred Srebrenico. Prej je šlo za isto stvar tudi v simbolih, kasneje pa so se simboli delno spremenili in zato številni na zahodu govorijo o Srebrenici kot o nekem nacionalističnem izpadu, čeprav je šlo za nekaj, kar ima vse atribute nacionalsocializma in zločinov, ki izvirajo iz tega pogleda na svet. Srebrenica je neka stična točka, kjer se natančno vidi, da ko gre za metode, naravo, odnos do človeka, življenja, svetosti življenja ni nikakršne razlike med nacizmom in komunizmom. Gre za natančno isto stvar," je poudaril predsednik vlade in dodal, da zato tudi Stalin in Hitler oziroma Ribbentrop in Molotov nista imela nikakršnih težav, ko gre za vprašanje načel, principov vesti, filozofskega pogleda na svet, ko sta podpisala tisti znameniti pakt, ki je simbolno dejanje, na dan storitve katerega obhajamo ta spomin na žrtve vseh totalitarizmov Evropi.

Svoj nagovor je predsednik vlade zaključil z zaskrbljenostjo, glede na to, da v odnosu med evropskimi dejavniki do totalitarnih, zločinskih režimov, v zadnjem času opažamo dokaj podoben pristop, kot smo ga lahko opažali v nekem obdobju tridesetih let prejšnjega stoletja do nacizma v Nemčiji. Ko se je govorilo, da se je s Hitlerjem treba pogovarjati, da je boljše sto let pogajanj kot en dan vojne in zato Zahod dejansko ni reagiral, dokler ni bil sam neposredno ogrožen. "Če bi šli delati slovnično primerjavo, bi našli podobne stavke danes, ko nekateri tako govorijo o iranskem režimu in ko so po zadnjih volitvah prišli na oblast ljudje, ki so zagrešili genocid nad lastnim ljudstvom ravno v času, ko se je v Evropi rojevala svoboda. Še nekaj takšnih režimov bi lahko našteli v soseščini," je dejal predsednik vlade.

"Danes, ko se spominjamo žrtev totalitarnih režimov na evropskih tleh, ne glejmo samo nazaj, ampak glejmo tudi naprej. Če se iz zgodovine nismo sposobni ničesar naučiti, bomo obsojeni na ponavljanje," je poudaril premier in dodal, da govori kot predsednik vlade države, ki ima tu še ogromno za postoriti, tudi s samokritiko.

Predsednik vlade Janez Janša je svoj nagovor zaključil z globokim poklonom žalosti v spomin na vse stotine milijonov, ki so trpeli pod totalitarnimi režimi, na desetine milijonov tistih, ki so bili pomorjeni, s poklonom spoštovanja do vseh tistih, ki so se totalitarizmu uprli in globok poklon vsem, ki se še vedno upirajo. Obenem je premier Janez Janša dal obljubo podpore vsem tistim, ki ohranjajo spomin na te žrtve pred pozabo.