Soglasno priznanje Litve, Latvije in Estonije

Na izrednem sestanku v Bruslju, ki je bil posvečen razpravi o razmerah v Sovjetski zvezi (SZ), so voditelji Evropske skupnosti (ES) na predlog nemškega zunanjega ministra Hansa-Dietricha Genscherja soglasno priznali baltske države. Kljub prizadevanju slovenskih politikov in celo pisanju odprtih pisem evropskih voditeljem pred sestankom, pa podobnega priznanja za Slovenijo (še) niso dosegli. Ideji priznanja so med tedanjo evropsko dvanajsterico najbolj nasprotovale Francija, Nizozemska in Španija. Iz geopolitičnega vidika se je pokazalo tudi, da so bile oči mednarodne javnosti, na čelu z Združenimi državami Amerike, bolj usmerjene v SZ, kot v Jugoslavijo, saj naj bi bilo pomembneje, da se omeji moč Rusije v Evropi. Ob načinu razpada SZ se je pokazala priložnost, da se to elegantno izvede, čemur pritrjuje tudi mnenje avstrijskega podkanclerja Erharda Buska, da je šlo v primeru priznanja baltskih držav za dejanje »ki so ga po eni strani izvedli Američani in Združeni narodi«.

Slovenska zunanja politika se je v nadaljnjih korakih tako še bolj oprla na pomoč Nemčije in Avstrije ter preko njiju iskala zaveznike. Z dvodnevnega obiska v Avstriji in na Madžarskem se je vrnil zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in sporočil, da je avstrijski minister Alois Mock po seji zunanjepolitičnega sveta Avstrije dobil pooblastilo, da v imenu Avstrije išče partnerje za priznanje Slovenije in Hrvaške.

Kancler Franz Vranitzky je po pisanju Večera celo nakazal možnost, da Avstrija prizna Slovenijo in Hrvaško sama, če v 10-14 dneh ne doseže soglasja drugih evropskih držav.

Lastninska vojna

V slovenskem parlamentu se je nadaljeval proces, ki bi ga lahko poimenovali z izrazom "lastninska vojna". Parlament je namreč odločal o predlogih, ki bi po preoblikovanju narave političnega sistema korenito preoblikovali tudi gospodarsko naravo Slovenije. Trojček lastninskih zakonov so zaokroževali zakon o denacionalizaciji, zakon o zadrugah in zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Omenjeni zakoni so naleteli na burno nasprotovanje vseh opozicijskih akterjev, prav tako pa so se glede predlogov kresala mnenja tudi v koaliciji Demos.

Začetek razprav v parlamentu se je pravzaprav začel že 20. marca 1991, ko sta osnutka zakona o privatizaciji in denacionalizaciji poslancem skupščine predstavila podpredsednik vlade za gospodarstvo Jože Mencinger in minister za pravosodje in upravo Rajko Pirnat. Temu so sledila politična obračunavanja, ki so zaustavljala omenjeno gospodarsko transformacijo. Burne skupščinske razprave 27. avgusta niso vsebinsko dodale ničesar bistveno novega, razen tega, da so se proti lastninskim zakonom po novem angažirali še sindikati. Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič je napovedal shod pred parlamentom.

Tedanji svetovalec Sachsove skupine Jaime Jaramillo-Vallejo je proces lastninjenja opisal s prispodobo, da je »jugoslovanski sistem samoupravnih podjetij ustvaril zelo vplivno elito menedžerjev … Leta 1991 so delovali v Zboru združenega dela (ZZD) in niso zastopali ljudstva, temveč lastne interese. ZZD je vedno glasoval proti vsem predlogom.« David Lipton, drugi član skupine, je povedal: »Pri vprašanju privatizacije ni šlo za vprašanje ideologije, ampak za vprašanje prepleta lastnih parcialnih interesov. Ljudje, ki so vodili podjetja, so jih hoteli voditi tudi v prihodnje.«

Zakon o denacionalizaciji, ki je v prvi vrsti predvidel vračanje premoženja v naravi, v primerih ko to ni mogoče, pa je določil, da se upravičencem zagotovi nadomestno premoženje ali plača odškodnina, je bil sprejet šele 20. novembra 1991, zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij pa šele po padcu Peterletove vlade leta 1992. Politična prerekanja okoli lastninskih zakonov so med drugim omogočila, da kontinuiteta ni bila zares prekinjena, kar ugotavljajo številni raziskovalci slovenske družbene stvarnosti, ki na temelju raziskav trdijo, da so v Sloveniji družbene, politične in gospodarske elite večinoma ostale iste.  

Razmere na Hrvaškem

Zaradi spopadov na Hrvaškem, ki so zajeli že polovico njenega ozemlja, se je sestalo predsedstvo Jugoslavije. Na seji ni bil sprejet predlog slovenskega in hrvaškega člana predsedstva dr. Janeza Drnovška in Stipeta Mesića, ki sta za umiritev razmer zahtevala posredovanje evropskih opazovalcev.

Neuspešen je bil tudi sestanek med predstavniki jugoslovanske armade in hrvaškega vodstva na Brionih. Hrvaško vodstvo je zato zvečer napovedalo, da bo sprejelo sklep o formalnem začetku vojne, kar je pomenilo začetek splošne mobilizacije prebivalstva.

Avtor: Marko Balažic

Viri in literatura:

• Delo, 28. 8. 1991.
• Večer, 28. 8. 1991.
• Slovenec, 28. 8. 1991.
• Dnevnik, 28. 8.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada – Kako so gradili državo (1. ponatis). Celovec: Mohorjeva družba, 2012.
• Balažic, Marko, Furlan, Boštjan, in Peterle, Ožbej. Slovenija in pika!. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.
• Balažic, Marko, Furlan, Boštjan, in Peterle, Ožbej. Slovenija in pika! 2. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2019.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30