Državni svet Republike Slovenije je na 26. izredni seji 16. julija 2021 sprejel zahtevo, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o že sprejetem Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS-B), s katerim se je v slovenski pravni red prenesla Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah.

Iz obrazložitve zahteve državnega sveta izhaja, da državni svet nasprotuje ureditvi iz 18. člena zakona (s katerim se v obstoječi zakon avdiovizualnih medijskih storitvah dodaja nov 16.a člen), ki določa obveznost prispevka za razvoj evropskih avdiovizualnih del, in sicer zato, ker so kot zavezanci določeni vsi ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev, ne pa le ponudniki storitev na zahtevo, kot naj bi bil po mnenju državnega sveta primarni namen direktive.

Vlada se z mnenjem državnega sveta, da sprejeta zakonska rešitev v novem 16.a členu ne sledi direktivi, ne strinja.

Določba novega 16.a člena zakona, ki nalaga plačilo letnega prispevka za razvoj evropskih avdiovizualnih del v višini šestih odstotkov bruto letnega prihodka, ustvarjenega v Republiki Sloveniji, ki so ga v proračunski sklad dolžni plačati  ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev s sedežem v Republiki Sloveniji in  ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav, nad katerimi Republika Slovenija nima jurisdikcije, vendar pa so njihove storitve ciljno usmerjene na ozemlje Republike Sloveniji, ima pravno podlago v spremenjenem drugem odstavku 13. člena direktive, ki določa, da države članice od ponudnikov medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo lahko zahtevajo, da finančno prispevajo k produkciji evropskih del, vključno z neposredno naložbo v vsebino in prispevki v nacionalne sklade. Take finančne prispevke lahko države članice zahtevajo tudi od ponudnikov medijskih storitev, katerih ciljno občinstvo je na njihovem ozemlju, sedež pa imajo v drugih državah članicah, pri čemer morajo biti ti prispevki sorazmerni in nediskriminatorni.

Zadevna določba direktive govori o vseh vrstah ponudnikov medijskih storitev. Zadevna določba direktive se ne nanaša zgolj na storitve na zahtevo, kar izhaja tudi iz tega, da je bila v prejšnji verziji direktive določba 13. člena uvrščena v poglavje IV z naslovom: »Določbe, ki se uporabljajo le za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo«, s spremenjeno direktivo pa se je naslov tega poglavja črtal.

Prav tako omenjena določba direktive jasno določa, da se lahko finančni prispevki uvedejo za tuje ponudnike medijskih storitev zgolj ob predpogoju, da so takšni finančni prispevki določeni tudi za domače ponudnike medijskih storitev.

Stališče državnega sveta, da bi se morala obveznost prispevka v sklad za evropsko avdiovizualno produkcijo nanašati izključno na ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, oz. celo zgolj in samo na tuje ponudnike, ne izhaja iz določb direktive, saj le-ta ne dopušča razlikovanja med domačimi in tujimi (evropskimi) ponudniki medijskih storitev.

Vlada zato odločno zavrača navedbe državnega sveta, da naj bi nova zakonska ureditev pomenila le dodatno nesorazmerno obdavčitev slovenskih izdajateljev in ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev in s tem diskriminatorno oz. neenako obravnavo v primerjavi s tujimi ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev.

Sprejeta rešitev namreč v skladu z direktivo za vse vrste ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev, tako domače, kot tuje, ki »targetirajo« slovensko občinstvo, določa enake obveznosti. Pri tem pa zakon za določitev tujih ponudnikov, ki so dolžni vplačevati v sklad, določa tri alternativne pogoje ali kriterije:

• da razširjajo avdiovizualna komercialna sporočila namenjena gledalcem Republike Slovenije, ali
• da so storitve programov in oglaševanja ter drugih promocijskih dejavnosti, vključno s podnaslavljanjem in sinhronizacijo, v slovenščini ali
• da število naročnikov v Republiki Sloveniji presega 1.000.

Po mnenju vlade bi izrazito neenakost na trgu povzročila ravno rešitev, kot jo zagovarja državni svet, po kateri bi torej plačilo finančnega prispevka zadevalo le (tuje) ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (kot so Netflix, HBO GO, Voyo…), ne pa torej tudi preostale (linearne) ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev (kot so televizijski programi). Oboji namreč ponujajo isto storitev (dostop do avdiovizualnih vsebin, filmov…) in se potegujejo za isto občinstvo in iste prihodke. Zato bi bilo izrazito nepravično in v nasprotju z načelom enakosti, da prispevek plačujejo le tisti ponudniki, ki svoje vsebine ponujajo na zahtevo. Poleg tega bi se na ta način zbral občutno manjši obseg sredstev in se zato postavlja vprašanje, ali bi takšen sklad še imel svoj smisel.

Vlada nadalje pojasnjuje, da se prvotno predlagana rešitev, po kateri bi se lahko namesto neposrednega plačila letnega prispevka zakonska obveznost izpolnila tudi na alternativen način, tj. na način neposrednih vlaganj v produkcijo evropskih avdiovizualnih del in nakup licenčnih pravic za ta dela, ni pokazala kot najbolj optimalna in primerna.

Ob dejstvu, da so za ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev, tako domačih kot iz drugih držav Evropske unije, že predpisane relativno visoke letne kvote evropskih avdiovizualnih del (za televizijske programe 50 odstotkov, za storitve na zahtevo pa po novem 30 odstotkov), pri takšni rešitvi realno gledano ne bi mogli pričakovati, da bi prišlo do kakšnih občutnih vplačil v sklad za evropsko  avdiovizualno produkcijo, ki bi tako postal mrtva črka na papirju in ne bi dosegel svojega namena. Obstaja velika verjetnost, da bi tuji ponudniki z lahkoto dokazali, da so v evropska dela kjerkoli (predvsem kjerkoli znotraj Evropske unije, nikakor pa ne samo v Republiki Sloveniji) investirali znesek v predpisanem odstotku letnega prometa, ustvarjenega (samo) v Republiki Sloveniji, in jim posledično sploh ne bo treba vplačevati v sklad. Do tega bi zagotovo prišlo v primeru največjih svetovnih ponudnikov avdiovizualnih vsebin (kot so Netflix, HBO GO), ki že sedaj vlagajo precejšnja sredstva v produkcijo evropskih avdiovizualnih del. Domačim ponudnikom, ki v primerjavi z »digitalnimi velikani« načeloma ne vlagajo ogromnih sredstev v produkcijo evropskih avdiovizualnih del in nastopajo večinoma samo na slovenskem trgu, pa bi tako dejansko ostala na voljo zgolj možnost, da obveznost izpolnijo z vplačilom v sklad. Na ta način bi bili torej slovenski ponudniki postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi s tujimi in bi se jim še dodatno poslabšal konkurenčni položaj na skupnem trgu.

Vlada prav tako zavrača navedbe državnega sveta, da zakon nedosledno oziroma nejasno opredeljuje prispevek za razvoj evropskih avdiovizualnih del, in sicer, ali so osnova za določitev prispevka vsi prihodki od avdiovizualnih medijskih storitev ali samo od avdiovizualnih medijskih storitev in naročnin ter oglaševanj.

Vlada pojasnjuje, da je v šestem odstavku novega 16.a člena zakona povsem jasno določeno, kateri prihodki štejejo v osnovo za obračun prispevka, in sicer so to:

• prihodki od prodaje avdiovizualnih medijskih storitev ter od naročnin in oglaševanja, ki jih v Republiki Sloveniji ustvari ponudnik avdiovizualne medijske storitve, brez vključenega DDV;
• med prihodke ponudnika avdiovizualne medijske storitve štejejo tudi prihodki povezanih oseb, prek katerih ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev izvajajo trženje;
• od zneska, ki ga je ponudnik zavezan prispevati v sklad iz 16.b člena zakona, se odšteje davek na dobiček, ki ga je za posamezno leto ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev plačal v Republiki Sloveniji.

Neutemeljen je tudi očitek državnega sveta glede pomanjkljive opredelitve sklada za evropsko avdiovizualno produkcijo, ki se bo financiral s prispevkom za razvoj evropskih avdiovizualnih in bo z njim upravljalo ministrstvo za kulturo, ker da v zakonu ni opredeljenih kriterijev za porabo teh sredstev oziroma je to prepuščeno podzakonskim aktom oziroma presoji ministrstva.

Vlada odgovarja, da so kriteriji za porabo sredstev iz sklada za evropsko avdiovizualno produkcijo določeni v četrtem odstavku novega 16.b člena, ki določa, da se lahko sredstva sklada namenijo za:

• spodbujanje ustvarjalnosti na filmskem in avdiovizualnem področju,
• ustvarjanje ustreznih pogojev za filmsko, avdiovizualno in kinematografsko dejavnost ter
• razvoj in izobraževanje v zvezi s filmsko in avdiovizualno dejavnostjo.

V prvem odstavku novega 16.b člena je prav tako določeno, da se sklad ustanovi v skladu z zakonom, ki ureja javne finance. Zakon o javnih financah pa v 56. členu določa, da se  proračunski sklad ustanovi s posebnim zakonom, mednarodno pogodbo ali odlokom občine, ki mora določati: namen proračunskega sklada; čas, za katerega je proračunski sklad ustanovljen; ministrstvo, ki je pristojno za upravljanje proračunskega sklada in za razpolaganje s sredstvi proračunskega sklada in vire financiranja proračunskega sklada.

Ureditev ustanovitve predmetnega sklada je zato povsem v skladu s področno zakonodajo, kar je v medresorskem usklajevanju potrdilo tudi Ministrstvo za finance.

Vlada želi na koncu še poudariti naslednje:

• da gre pri zadevnem zakonu za prenos direktive v slovenski pravni red,
• da smo opravili oz. izvedli vse predpisane, redne in demokratične postopke za sprejemanje zakonodajnih aktov, tudi dvomesečno javno razpravo,
• da je vlada predlog zakona poslala v Državni zbor po rednem postopku, zakon je bil obravnavan v treh branjih in je bil sprejet s 46 glasovi za in 28 proti,
• da namerava Evropska komisija nadaljevati postopek kršitve 2020/0560 z obrazloženim mnenjem zaradi nenotifikacije Direktive (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o spremembi Direktive 2010/13/EU o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) glede na spreminjajoče se tržne razmere,
• da obstaja velika gotovost, da bo Republika Slovenija v primeru nesprejetja zakona oz. zaradi nepravočasnega prenosa direktive prejela kazen,
• da je Ministrstvo za kulturo kot pripravljavec predloga zakona sklad za evropska avdiovizualna dela oblikovalo v skladu z javnim interesom v kulturi, z namenom spodbujanja produkcije avdiovizualnih del, ki bodo predvajanja našim gledalcem, ter v skladu z določbami direktive in z javnofinančnimi predpisi, hkrati pa bodo s tem kakovostne produkte pridobili ponudniki avdiovizualnih storitev, ki jih bodo lahko predvajali in tržili.

Glede na navedeno Vlada Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, da pri ponovnem odločanju podpre sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS-B).

Vir: Ministrstvo za kulturo