V času, ko smo Slovenci na plebiscitu jasno izrazili vizijo, da želimo živeti v demokratični in samostojni državi, te želje marsikdo v tujini ni razumel, saj dogajanja v tem delu Evrope ni pobližje poznal. Enako je veljalo tudi za številne politike tujih držav. Zato so bili toliko pomembnejši politiki, pogosto slovenskega rodu, ki so se takoj zavzeli za slovensko neodvisnost in pred kolegi argumentirali z razlogi, zakaj je to pričakovanje slovenskega naroda legitimno in upravičeno. V največji slovenski izseljenski skupnosti, Združenih državah Amerike, so številni Slovenci uspeli tudi na političnem parketu. V času osamosvajanja Slovenije so v ameriškem kongresu sedeli trije potomci slovenskih izseljencev in se angažirali v prid novonastajajoči državi.

Eckart in Oberstar sta že 20. maja 1991 organizirala skupno resolucijo ameriškega kongresa, ki jo je podpisalo dvanajst kongresnikov. V resoluciji, ki so jo v obliki pisma poslali ameriškemu zunanjemu ministru Jamesu Bakerju, so izrazili svojo zaskrbljenost nad razmerami v Jugoslaviji in poudarili podporo izvedbam demokratičnih reform in tržni ekonomiji.

Tudi Harkin je bil na domovino svoje matere vedno ponosen. Leta 2010 na nogometnem prvenstvu  slovenske in ameriške reprezentance v Južni Afriki, sta si z veleposlanikom Romanom Kirnom po izenačenem izidu izmenjala darili, steklenico viskija iz Iowe in vina iz Slovenije. Njegov oče je bil Irec, mati Frances pa Slovenka. Za prizadevanje in pomoč pri mednarodnem uveljavljanju Republike Slovenije mu je leta 2005 takratni predsednik Janez Drnovšek podelil Zlati red za zasluge RS.

Več o Tomu Harkinu, Jamesu Oberstarju in Dennisu Eckartu lahko preberete na Slovenci.si