Etika ravnanja z živalmi se danes odraža tudi v zakonodaji številnih držav. Evropska unija je na tem področju v mnogočem vodilna. Tudi v Sloveniji smo v našo zakonodajo že lani zapisali, da so živali čuteča bitja in letos sprejeli tudi novelo Zakona o zaščiti in odnosa ljudi do živali. Vsak posameznik mora razumeti, kaj pomeni trpljenje živali, in se truditi, da ga ne povzroča. Prav tako mora vsak od nas vedeti, kdaj je življenje živali dovolj dobro.

Poleg zakonodaje je pomembna tudi kultura ravnanja z živalmi, torej vse navade, ki se z vzgojo prenašajo iz roda v rod. Kultura je tista, ki zagotavlja, da se človekov odnos do živali s časom izboljšuje. Kulturo ravnanja z živalmi vsaka naslednja generacija lahko izboljša s svojim plemenitenjem načina razmišljanja o živalih. Nadvse pomembno je tudi, da se sočutna misel razvija že pri mladih. Vse to lahko dosežemo z učenjem odnosa do živali že v otroštvu, v okviru družine, vrtca, šole, znotraj lokalnih skupnosti in najpomembnejše, z lastnim zgledom.

Če bodo že otroci razumeli živali kot čuteča bitja, ker je to splošno sprejeto v družbi in ker tako z njimi ravnajo odrasli, se nam ni treba bati za prihodnost. Kdor je sočuten do živali, bo takšen tudi do sočloveka.