Nova razmerja moči v notranji politiki

Ko se je na sobotnem kongresu Slovenske demokratične zveze bližal strankin razkol, je Janez Janša glasno, vendar neuspešno pozival h kompromisnemu predlogu. Čeprav je najprej napovedal, da se v primeru razkola ne bo pridružil niti Pirnatovi »narodni« niti Ruplovi »liberalni« frakciji, je na današnji dan sprejel odločitev, da bo skupaj z večino ostal v sveže poimenovani Slovenski narodni stranki – Slovenski demokratični zvezi, ki je nastopala tudi pod imenom Slovenska demokratična stranka, vendar je odklonil vodilne funkcije. Po razkolu sta obe frakciji govorili o kontinuiteti Slovenske demokratične zveze, napovedali ureditev zmešnjave z imeni in izrazili željo po sodelovanju v Demosovi vladi, ki jo je Janša označil za »najboljšo v slovenski zgodovini« in opozoril, da se bodo politična razmerja po razkolu zagotovo spremenila. Narodni demokrati so ostali pravni naslednik SDZ. Novoustanovljena Demokratska stranka Slovenije pod vodstvom Igorja Bavčarja je imela sprva veliko javnomnenjsko podporo, ki pa je do volitev leta 1992 kopnela. Razcep je obe stranki potisnil na rob slovenske politične scene.   

Strah JA pred 18. oktobrom

Ker je bilo vse bolj jasno, da se JA ne bo uspela umakniti do dogovorjenega roka, so vodilni častniki poražene armade v svojih izjavah vse glasneje poudarjali le tisti del sporazuma, ki je omenjal umik z vso opremo in orožjem, izogibali pa so se omembi »18. oktobra«. Obrambnega ministra Janeza Janšo, ki je pri omenjenem datumu vztrajal, pa so obtoževali kršenja brionske deklaracije in odlokov predsedstva SFRJ. Kritikom se je pridružil tudi Janez Drnovšek, ki je obrambno ministrstvo opozarjal, da tvega spor »zaradi nekaj tankov« (Janša, 261). Ampak zaradi bližajočega roka za umik in zaradi neugodnega razpleta dogodkov na hrvaškem bojišču je bila armadna stran prisiljena popustiti. Ker so slovenski protiobveščevalci prodrli v sistem šifriranih zvez JA, so natanko vedeli, kaj in kako lahko iztržijo največ. »Dobili smo več kot 200 tankov in drugih oklepnih vozil ter transportna sredstva, ki smo jih tako nujno potrebovali. Ohranili smo tudi opremo vojaške bolnišnice v Ljubljani in okrog 700 vagonov najrazličnejše druge vojaške opreme.« Janez Janša je poudaril, da je vrednost pridobljenega v zadnji fazi znašala »skoraj 500 milijonov ameriških dolarjev, poleg tega pa nismo tvegali nikakršnega spora«. (Janša, 261)

Jugoslovanske meje le administrativne?

Posebni odposlanec generalnega sekretarja OZN in nekdanji ameriški državni sekretar Cyrus Vance se je v Beogradu srečal s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem, ki mu je zagotovil, da Srbija nima nobenih ozemeljskih teženj. Poudaril pa je, da so medrepubliške meje v Jugoslaviji le administrativne, zato jih ne bi smeli spreminjati v državne. Milošević je gosta še opozoril, da je treba v skladu z zakonodajo spoštovati pravico do samoodločbe vseh jugoslovanskih narodov. Milošević je s takšnimi všečnimi izjavami dolgo zavajal ne le Vancea, ampak tudi številne druge svetovne politike, vojna na Balkanu pa se je medtem nadaljevala.

Meja v Istri

Tržaški dnevnik Il Piccolo je poročal, da je koprski župan Aurelio Juri spremenil svoje stališče glede meje v Istri, ki ji je do nedavnega nasprotoval. Jurija naj bi po pisanju Il Piccola zaskrbela možnost vnosa velikih količin dinarjev z juga, kar bi lahko prizadelo naš monetarni sistem, zato bodo meje po njegovi vnovični presoji nujne tudi v Istri.  

Avtor: mag. Jurij P. Emeršič

Viri in literatura:

• Večer, 14. 10. 1991.
• Delo, 14. 10. 1991.
• Slovenec, 14. 10. 1991.
• Janša, Janez. Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992, Ljubljana, 1992.
• Zver, Milan. 30 let zvestobe Sloveniji, Ljubljana, 2019.
• Rupel, Dimitrij. Skrivnost države, Spomini na domače in tuje zadeve 1989–1992.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30