Pred odhodom v Rim je slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel zjutraj sprejel delegacijo slovenske narodnostne skupnosti iz Furlanije - Julijske krajine. Opozorili so, da slovenska manjšina še vedno ne uživa zakonske zaščite in da je stopnja pravic v posameznih pokrajinah zelo različna.

Po končanih pogovorih v Rimu je italijanski zunanji minister De Michelis v oceni pojasnil, da italijanska vlada podpira vlado Slovenije »na poti uresničevanja ljudske volje, izražene na referendumu, ki bo v kratkem času pripeljala tudi do mednarodnega priznanja«. To je bila dobrodošla sprememba v odnosu Italije do slovenskega osamosvojitvenega procesa. Italijanska vlada naj bi za slovensko manjšino v Italiji zagotovila enaka jamstva kot za manjšino na Južnem Tirolskem. Dr. Rupel je pogovore z De Michelisom ocenil kot navezavo diplomatskih odnosov med obema državama. De Michelis je v intervjuju, ki ga je sam označil za »intervju sprave za Slovence«, izjavil, da so »dogodki zadnjih tednov približali trenutek, v katerem nastajajo pogoji za priznanje novega položaja«. Priznanje je namreč povezano z upanjem, da se bo uspešno končala haaška mirovna konferenca. Tudi če se bo konferenca končala neuspešno, bo Evropska skupnost priznala Slovenijo in Hrvaško v »enem ali dveh mesecih, torej v zelo kratkem času«. Priznanju Slovenije in Hrvaške oziroma vseh republik, ki bodo to želele, zdaj ni na poti nobena politična ovira. Podobno mnenje je izrazil tudi dr. Jože Pučnik isti dan 700 kilometrov stran na okrogli mizi v Kamniku o nadaljnji slovenski poti v samostojnost, da bodo Slovenijo »v svetu zagotovo priznali, čeprav ni mogoče napovedati, kdaj naj bi se to zgodilo«.

Dan, ko je bil ustanovljen Olimpijski komite Slovenije

Petnajsti oktober 1991 je zapisan kot rojstni dan Olimpijskega komiteja Slovenije, »ko se življenje slovenskih športnikov že usmerja k olimpijskim igram v Albertvillu in Barceloni«. Zastopniki slovenskih športnih zvez, ki se ukvarjajo z olimpijskimi panogami in s tistimi, ki jih priznava Mednarodni olimpijski komite, so namreč v Cankarjevem domu v Ljubljani podpisali slovensko olimpijsko listino in s tem ustanovili Olimpijski komite Slovenije. »Zame, prepričan sem, da tudi za vse vas in slovensko javnost nasploh, je danes velik dan,« je poudaril predsednik iniciativnega odbora za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije telovadec Miro Cerar. Ob rojstvu osrednje slovenske športne organizacije so bili navzoči številni nekdanji in aktivni slovenski športniki ter športni delavci. Slovesnosti ob podpisovanju slovenske olimpijske listine so se udeležili tudi najvišji predstavniki slovenskega političnega življenja, Slovenska smučarka in olimpijka Mateja Svet je imela čast prebrati olimpijsko listino, s katero slovenski športniki izpričujejo svojo pripravljenost sodelovati z vsemi športniki sveta. Listina tako določa osnovna načela delovanja Olimpijskega komiteja Slovenije, katerega temeljni cilj je čimprejšnja vključitev slovenskih športnikov v mednarodno olimpijsko gibanje in samostojen nastop na olimpijskih igrah. V imenu vseh slovenskih športnikov sta jo nato podpisala prvi slovenski dobitnik zlate medalje, starosta slovenskih športnikov, telovadec Leon Štukelj, in Cerar. Štukelj je v posebni izjavi povedal, da je prepričan tudi, da bi predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch še pred priznanjem Republike Slovenije dovolil nastop pod zastavo Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Jugoslovanska armada odnesla s seboj celo pesek s teniških igrišč

Tri dni pred iztekom ultimata slovenske vlade Jugoslovanski armadi, ki naj bi do 18. oktobra brez vojaške tehnike zapustila Slovenijo, še vedno ni prišlo do dogovora o prevzemu preostalih vojaških objektov. JA po treh mesecih umikanja še ni izpraznila vseh objektov, zlasti v Mariboru, vrhniške vojašnice in letališča v Cerkljah ob Krki, ki je bil s 500 hektarji in številnimi objekti največji vojaški kompleks v Sloveniji. Manjša enota je bila tudi v nekdanjem armadnem skladišču na Rakeku z orožjem, ki je bilo leta 1990 odvzetem notranjski TO. JA je nadzorovala tudi skladišče v Vrbovem pri Ilirski Bistrici, odvzeto ilirskobistriški teritorialni obrambi. Prav tako še ni bilo jasno, kdaj bodo odpeljali iz Slovenije vlakovne kompozicije z vojaškim materialom, ki so že več dni čakali na železniški postaji na Studencih, v Dobovi, na Notranjskem, Primorskem in drugje.

Kljub temu pa je 15. 10. 1991  JA zapustila šentviško vojašnico in jo izročila slovenski teritorialni obrambi. Nekaj minut pred dvanajsto so zadnji pripadniki vojaške policije in posebnih enot JA zapustili vojašnico Borisa Kidriča v Šentvidu v nekdanjih prostorih Škofovih zavodov. Vojska je sama odstranila minska polja ob vojašnici, saj je bil objekt zunaj žice miniran s protipehotnimi minami. Jugoslovanska vojska je razminirala vojašnico tako, da se je po minskem polju prepeljal tank in uničeval mine. V tej vojašnici so tudi bivali vojaki, ki so grozili Ljubljani. Vojska je za seboj pustila prazne objekte, skladišča in delavnice. Pustili so le slike maršala Tita. Objekti so bili v dobrem stanju, »čeprav je s seboj odnesla, kar je le mogla, celo pesek s teniških igrišč«. Vojašnica je v tistem času veljala za največjo v Sloveniji, ki lahko sprejme do 3.500 vojakov, predaja pa je potekala brez večjih zapletov. Odslej je bila največja vojašnica v Sloveniji končno brez vojakov JA in v rokah Teritorialne obrambe Slovenije.

Na širšem postojnskem območju je danes potekala tudi vaja TO z imenom Jesen 91, na kateri je sodelovalo 500 pripadnikov slovenske vojske, predvsem iz učnih centrov na Igu in v Pekrah. Načelnik učnega oddelka pri RŠTO polkovnik Milan Gorjanc je usposobljenost ocenil z oceno prav dobro. Po izvedeni vaji je minister za obrambo Janez Janša ponovno zatrdil, da »ta čas ni nobene posebne dejavnosti armade, ki bi utegnila pripeljati do novega napada na Slovenijo«.

Suverenost BiH?

Skupščina Bosne in Hercegovine je na seji brez prisotnosti srbskih poslancev sprejela memorandum o suvereni BiH, v katerem je poudarjeno, da je BiH demokratična suverena država enakopravnih državljanov in narodov – Muslimanov, Srbov, Hrvatov in drugih, da se predstavniki BiH ne bodo udeleževali sej skupščine SFRJ in da BiH glede na nacionalno sestavo prebivalstva ne bo sprejela nobene ustavne rešitve bodoče jugoslovanske skupnosti, v kateri ne bi bili hkrati tudi Srbija in Hrvaška. Srbski poslanci trdijo, da v imenu bosansko-hercegovskih Srbov nihče ne more odločiti, da bodo ostali brez svoje domovine Jugoslavije oziroma manjšina v morebitni neodvisni državi BiH.

Avtor: dr. David Petelin

Viri in literatura:

• Delo, 16. 10. 1991.
• Dnevnik, 16. 10. 1991.
• Slovenec, 16. 10. 1991.
• Večer, 16. 10. 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30