Odhod jugoslovanske vojske poteka po dogovoru

Umik je torej kljub nekaterim zapletom potekal po dogovoru, nadzorovale pa so ga enote policije iz Kopra, specialne enote ministrstva za notranje zadeve in del specialnih enot teritorialne obrambe. Z umikom je jugoslovanska armada, po napornih pogajanjih med slovenskim ministrstvom za obrambo in zvezno vojsko, izpolnila prvo točko iz dogovora med Slovenijo in armado. Čeprav je bilo sprva določeno, da mora zadnji vojak Slovenijo zapustiti 18. oktobra 1991, se je rok zaradi zapletene operacije nekoliko podaljšal.

Hkrati z umikom vojakov zvezne armade je teritorialna obramba pospešeno prevzemala vojaške objekte, orožje in opremo JA, ki so bili po vnaprejšnjem dogovoru del delitvene bilance. Brez večjih zapletov je potekal tudi prevzem zaplenjenega orožja TO. Medtem si je slovenska diplomacija prizadevala za mednarodno priznanje mlade države.

Premirje v praksi ne deluje

Kljub skupnemu ukazu hrvaškega predsednika Tuđmana in zveznega sekretarja za ljudsko obrambo Kadijevića, ki sta 19. oktobra 1991 vsem svojim borcem ukazala popolno prekinitev ognja, je mir trajal le nekaj ur in so se boji in obstreljevanje ponekod nadaljevali. Tako je deseti sporazum o premirju prinesel kratko prekinitev ognja, bolj zaradi slabih vremenskih razmer (po vsej Hrvaški je namreč že dva dni močno deževalo) kot pa zaradi uspelih pogajanj hrvaške politike. Predvsem je bilo napeto pri Vukovarju, na katerega so znova padale granate iz oporišč srbske vojske. Zdravnikom brez meja je iz povsem porušenega Vukovarja s skrajnimi napori uspelo rešiti 109 ranjencev in jih prepeljali v Đakovo. Ostri boji so potekali tudi med hrvaško vojsko in srbsko-črnogorskimi rezervisti na dubrovniškem območju. Dubrovnik je bil že dvajseti dan brez električnega toka, manjkalo je vode, zdravil in hrane, srbska stran pa si je utirala pot do starega mestnega jedra. Dubrovničani so živeli v stalnem strahu in so bili med obstreljevanjem nastanjeni v zakloniščih. Prav napad na Dubrovnik, ki je zaščiten kot svetovna kulturna dediščina, je bil ena večjih vojaških napak JA, saj sam napad po vojaški plati ni bil taktično potreben, povzročil pa je dodatno internacionalizacijo spopada, kar za JA ni bilo koristno.

Slovenija komaj obvladuje val beguncev

Slovenija je neprestano iskala nova zatočišča in nastanitvene enote za reke beguncev iz Hrvaške in Srbije, ki so dnevno prečkali državno mejo. Po podatkih Rdečega križa Slovenije se je v državo zateklo že več kot 22 tisoč ljudi, po nekaterih ocenah celo 30 tisoč. Skoraj ni bilo slovenskega kraja, ki ne bi tako ali drugače pomagal beguncem, med njimi največ mladim mamicam, otrokom, starejšim, družinam in drugim pribežnikom. Primanjkovati je začelo predvsem toplih oblačil, sredstev za higieno, ponekod tudi hrane. Številni so begunce sprejeli kar na svoje domove, kjer so jim dodatno pomoč nudile socialne službe in Karitas, vendar se je nastanitev beguncev že začela poznati pri družinskih izdatkih in je bremenila družinske proračune. Nekateri begunci so nastanitev poiskali v hotelih in planinskih domovih ter stroške plačali sami. Ponekod so za otroke organizirali varstvo, dodatne dejavnosti in okrnjeno obliko šolanja v popoldanskih urah. Pribežniki so večkrat izrazili, da si želijo miru in da se želijo čim prej vrniti na svoje domove, čeprav so morda porušeni.

Slovenija se je za pomoč pri oskrbi beguncev obrnila tudi na mednarodni odbor Rdečega križa v Švici in ga seznanila z razmerami beguncev v Sloveniji ter poudarila, da sama ne zmore več pomagati vsem beguncem, ki so iz dneva v dan prihajali v državo. Pomoč jim je obljubila tudi sosednja Avstrija.

Avtorica: Marta Keršič

Viri in literatura:

• Janša, Janez. Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. str. 259.
• Delo, 21. in 22. 10. 1991.
• Svobodna Slovenija, 24. 10. 1991, Buenos Aires, Argentina.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.