Skoči do osrednje vsebine

28. 10. 1991: Usklajevanje prve demokratično sprejete ustave Slovenije

v roki svinčnik, roka sloni na referendumskem lističu o plebiscitu
»Končno smo oblikovali delovno besedilo slovenske ustave,« je oznanil predsednik slovenskega parlamenta in njegove ustavne komisije dr. France Bučar, potem ko je posebna koordinacija en mesec obravnavala delovni predlog besedila za dosego soglasja o novi ustavi.
Dr. France Bučar govori za govornico v skupščini.

Predsednik parlamenta je dejal, da bo novo slovensko ustavo mogoče sprejeti pred koncem leta. | Avtor: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Bučar je ocenil, da bi temeljni državni akt, če mu ne bo nasprotovala nobena stranka, lahko razglasili decembra, morda celo ob dnevu samostojnosti, ko smo leta 1990 izvedli referendum o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Že če bo ustavi nasprotovala le ena stranka, lahko to ogrozi ves projekt. Stranke s tem prevzemajo odgovornost, »da nove ustave ne ogrozijo z zdrahami za pridobivanje volivcev«. Bučar je na novo izoblikoval tudi izhodišča za ustavno usklajevanje. Tako lahko ustava vsebuje le tisto, o čemer se vsi strinjajo, saj jo je treba v parlamentu sprejeti z dvotretjinsko večino vseh poslancev. Za zdaj je ostalo le nekaj nerazčiščenih vprašanj, vendar ta niso bistvena za snovanje lastne ustavne ureditve. Besedilo bodo presodili še strokovnjaki za ustavna vprašanja, hkrati pa naj bi bilo ustavno besedilo do sredine novembra v strankarskih presojah. Do konca novembra naj bi se o njem izrekla ustavna komisija, v decembru pa poslanci slovenskega parlamenta. Če bi ugotovili, da se stranke ne morejo sporazumeti o novi ustavi, bi opravili še en krog usklajevanja. V novi ustavi bo zapisano le tisto, kar je nujno potrebno. Izhodišče predpostavke temeljnega akta bo, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Ali kot je povedal Bučar: »Bistvo slehernega pravnega akta je omejevanje. Čim krajša bo ustava – tem več bo svobode!«

Ni prave suverenosti na tleh brez suverenosti v zraku

Letala Adrie Airways so bila še vedno na tleh, tudi tista, ki jih je dala v zakup tujim družbam, vsi poleti pa so bili začasno prepovedani. Zapora zračnega prostora in slovenskih letališč je z manjšimi prekinitvami trajala že od razglasitve samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 25. junija 1991. Prav tako so lovci jugoslovanskega vojnega letalstva napadli Adrijina letala in zgradbe in povzročili za nekaj deset milijonov neposredne in nekaj več kot sto milijonov dolarjev posredne škode. S pretvezo, da zvezni letalski inšpektorat v Celovcu, kamor je Adria Airways zaradi zaprtja zračnega prostora premestila svoje bazno letališče, ne more nadzorovati tehničnega vzdrževanja letal, zaradi česar naj bi bila ogrožena varnost letal in potnikov, je jugoslovanski minister za promet in zveze Stevan Santo 24. oktobra 1991 Adriji razveljavil potrdilo o usposobljenosti za opravljanje javnega mednarodnega in domačega letalskega prometa. Zato je Adria Airways v protestni izjavi obvestila domačo in mednarodno javnost, da jugoslovanske oblasti »na najbolj brezobzirni način« nadaljujejo uničevanje slovenskega letalskega prevoznika in popolno izolacijo Republike Slovenije v zračnem prometu. »Pozivamo slovensko in mednarodno javnost, da nas v tem kritičnem trenutku podpre in pomaga vzpostaviti čimprejšnjo povezavo Slovenije s svetom. Le tako bo neodvisna Republika Slovenija suverena tudi v zraku.«

Šele potem bi se lahko dvignila tudi Adriina letala s posadkami, ki so bila prisilno »parkirana« na letališčih v Celovcu, Frankfurtu, Münchnu in East Midlandsu. Da bi odpravili težave z letalstvom, se je slovenska vlada obrnila na zahodno in severno sosedo. Zaradi naklonjenosti italijanskega ministra De Michelisa je bilo Sloveniji na voljo tržaško letališče Ronchi in ustanovljena je bila posebna italijansko-slovenska komisija, slovenski minister za promet in zveze Krajnc pa se je sešel z avstrijskim ministrskim kolegom, da bi se dogovorila o možnih rešitvah.

Počastitev 140-letnice Mohorjeve družbe

V Celovcu je potekala slovesnost ob 140-letnici Mohorjeve družbe, ki so jo ustanovili lavantinski škof Anton Martin Slomšek ter profesorja Andrej Einspieler in Anton Janežič. Slovesna proslava je bila v celovškem Slomškovem domu, založbo so počastili s podelitvijo Slomškovih priznanj in dnevom odprtih vrat. Ena največjih književnih založb stare Avstrije, ki si je naložila »skrb za umsko in srčno izobrazbo« slovenskega ljudstva, še danes uspešno opravlja svoje poslanstvo. »Misel na ustanovitev družbe, ki bi prevzela stroške za tisk dobrih slovenskih knjig, je zelo hvalevredna. Družbi želim mnogo in sicer vztrajnosti članov,« je leta 1837 zapisal slovenski pesnik dr. France Prešeren. Mohorjeva družba je do prve svetovne vojne združevala več kot sto tisoč članov. Iz celovške Družbe sv. Mohorja sta zaradi političnih, ideoloških in nacionalističnih nasprotovanj ob najstarejši »sestri« zrasli še dve, v Gorici in Celju.  Slovesnosti so se udeležili ugledni predstavniki avstrijskega in slovenskega političnega, kulturnega in verskega življenja, med njimi predsednik vlade Peterle, minister za Slovence po svetu Dular, minister za kulturo Capuder, minister za vzgojo in izobraževanje Vencelj in mariborski škof dr. Franc Kramberger ter škof dr. Egon Kapellari, koroški deželni glavar dr. Christoff Zernatto, deželni svetnik Herbert Schiller, celovški župan Leopold Guggenberger, akademski slikar Valentin Oman in drugi. »Namen družbe naj bi bila vzgoja slovenskega naroda v duhu katoliških kulturnih načel, obenem pa ustvarjanje sožitja narodov v današnjem prostoru Alpe-Jadran,« je začel oris poti in delovanja Mohorjeve družbe njen direktor dr. Anton Koren. »Jaz sem se rodil v kraju, ki ga je včasih obiskal poštar, včasih pa tudi ne, vendar mohorjevke so prišle vsako leto,« ji je čestital predsednik vlade Peterle. Mohorjeve knjige so mu odpirale vrata k drugačnim resnicam od tistih, ki so bile vsiljene številnim povojnim rodovom v Sloveniji. Po predstavitvi zgodovine Mohorjeve družbe in Ustanove Valentina Omana je slavnostnim govorom sledila podelitev priznanj.

Najpomembnejše in najbolj ganljivo dejanje slovesnosti je bila izročitev denarne pomoči Sloveniji, ko so predstavniki Slovenskega sklada v Kanadi, Slovenskega ameriškega sveta in mohorjanskih poverjenikov na Koroškem in drugje po svetu predsedniku slovenske vlade Peterletu izročili ček za žrtve vojne v Sloveniji v višini 9.750.000 šilingov (50 milijonov tolarjev), ki so jih zbrali v akciji za pomoč Sloveniji. Velika slovesnost ob 140-letnici najstarejše slovenske založbe, Mohorjeve družbe, je izzvenela v duhu upanj in želja po čim tesnejšem sodelovanju med dvema narodoma, ki živita zgodovinsko prepletena. Nadaljnji razvoj Mohorjeve bo, kot je dejal dr. Koren, »odvisen tudi od znosnega političnega ozračja na Koroškem, to pomeni od odnosa med slovensko in nemško govorečimi Korošci. Ta razvoj gre v zadnjih letih razveseljivo v pozitivno smer.« Mesto Celovec se bo Mohorjevi družbi poklonilo tako, da bodo eno od ulic poimenovali po prelatu dr. Janku Hornböcku, ki je zaslužen za obnovo družbe po drugi svetovni vojni.

Slovenski obveščevalci uspešno prisluškovali

Obveščevalna služba slovenskega obrambnega ministrstva z imenom Sektor 9 je v vojni za Slovenijo in pozneje odigrala eno pomembnejših vlog, saj ji je uspelo prodreti v sistem šifer zvez JA. Pridobljeni podatki so pripomogli, da je popoln umik JA iz Slovenije potekal brez večjih pretresov. Slovenska stran je bila ves čas pravočasno seznanjena z vsemi armadnimi namerami, zato je lahko marsikaj pravočasno preprečila in je v pogajanjih z armadnim vrhom imela pobudo. Iz magnetogramskih pogovorov med visokimi armadnimi oficirji je bilo mogoče razbrati, kakšen vsestranski poraz je JA doživela na ozemlju Slovenije in kakšen je bil nasprotnik: »Zdaj je popolnoma jasno, da gre za visoke vojaške oficirje, ki jim moralna trdnost ni ravno najboljša stran v življenju in ki so za dosego svojih slaboumnih ciljev pripravljeni tudi poraz spremeniti v dobiček in osebno korist.«

Begunci v Sloveniji

Po podatkih Rdečega križa Slovenije je bilo v Sloveniji že 23.378 beguncev. Največ, 3.400, jih je bilo v Ljubljani, v Mariboru 2.650, v Novem mestu pa 1.700. Tudi Avstrija je imela rekordno število beguncev, do konca septembra je bilo uradno prijavljenih 19.458 beguncev. Po nekaj letih se je zgodilo, da so na prvem mestu pred Romuni pristali Jugoslovani.

Ostri ukrepi proti Srbiji

Zunanji ministri Evropske skupnosti (ES) so se dogovorili, da bodo nadaljevali mirovno konferenco v Haagu, tudi če Srbija ne bo sodelovala. Šefi diplomacij evropske dvanajsterice so zahtevali od Srbije, da do 5. novembra sprejme osnovna načela dokumenta o reševanju jugoslovanske krize. V primeru zavrnitve bodo mirovni proces nadaljevali s petimi pripravljenimi republikami »s perspektivo priznati tiste suverene republike, ki to želijo«. Proti nesodelujočim naj bi uvedli restriktivne ukrepe.

Avtor: dr. David Petelin

Viri:

  • Delo 29. oktober 1991
  • Dnevnik 29. in 30.  oktober 1991
  • Večer 29. oktober 1991

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30