Spoštovani gospod predsednik države Borut Pahor,

spoštovani gostje, gospe in gospodje.

Dvestoletnica Narodnega muzeja Slovenije, te imenitne institucije, ki se ukvarja v široki razprtosti svojih nalog z ohranjanjem in predstavitvijo kulturne dediščine, govori o njenem neprekinjenem časovnem obstoju in s tem o zavesti in pomenu lastne identitete ter o žlahtni tradiciji, ki vključuje tudi odgovornost. To je, da postavlja pred muzej izziv za nenehno preizpraševanje duhovnih, idejnih, kulturnih in narodnih razsežnosti preteklosti. In preteklosti – fizični odsotnosti življenja – ljudje posvečamo izjemno pozornost. Nenehno jo priklicujemo med nas in s tem izrekamo življenju hvalnico in nemara potrjujemo, da je smisel življenja življenje samo. Odnos do naše preteklosti, do zgodovine in z njo kulturne dediščine pa je odvisen od naše kulture spomina, od naše ozaveščenosti, kaj nam preteklost pomeni, kako jo razumemo, torej, kako nas vsi ti pojmi, ki govorijo o včerajšnem dnevu, identitetno dopolnjujejo. Od naše kulture spomina pa je odvisna naša kultura spominjanja, to je, kaj vključujemo v naše obnebje sedanjosti kot tisto, čemur tudi na zunanji – manifestativni – ravni posvečamo pozornost.

Ohranjanje in predstavljanje raznovrstne snovne in nesnovne dediščine obeležujeta spomin in javno spominjanje, hkrati pa s tem ustvarjata podobo resničnosti preteklega časa. Spomin in spominjanje ter nenazadnje spomeniki priklicujejo nekaj nepozabnega in prenašajo v naš čas resničnost preteklosti, v naš čas prinašajo tudi mite in nam hkrati zastavljajo vprašanje, v kakšnem času živimo sami.  Vsak narod ima lastno zgodovino in vsak človek v njej ima svojo zgodovino. In odkar merimo čas, torej beležimo kronologijo dogajanja, je prisotna potreba po izkopavanju, zbiranju, hranjenju vsega tistega, kar se je zdelo vredno ohraniti. Občutek za zgodovino – za spomin – je pomenil in pomeni prepoznati in ohraniti podobo osebne, narodove in svetovne zgodovinske preteklosti. Zato je nadvse pomembno, kakšen je osebni čas tistega, ki raziskuje, zbira in hrani; kakšen je politični čas, v katerem nekdo raziskuje, zbira in hrani, in kakšna je splošna kulturna raven dojemanja časa, v katerem živimo. Pri tem imajo tudi muzeji pomembno vlogo. Spomnimo ob tem samo na minulo 20.stoletje, stoletje ideoloških obsedenosti in z njimi povezanim neizmernim trpljenjem. Srečko Kosovel je po koncu prve svetovne vojne, ko se je že napovedovala nova evropska in svetovna katastrofa, napisal pesem z naslovom Odprite muzeje (1925), ki se glasi:

Odprite muzeje!

Odprite muzeje!

Po Evropi že strašijo

mrliči-ideje.

Odprite muzeje

za nacionalizem,

za mrtve ideje.

Odprite grobnice!

R.I.P.

Pesnik je klical k izginotju vseh trhlih idej in grozečih nacionalizmov iz tedanje stvarnosti, k njihovemu umiku v muzeje, kar se seveda ni zgodilo. V različnih oblikah negativnih utopij so apokaliptični jezdeci nazadnjaških idej pustošili po Evropi in po svetu vse do konca stoletja. Čas je, da so pogubne ideje zloveščih utopij dokumentirane le v muzejih, le tam jim je mesto. In marsikje so že, ker gre za spomin in spominjanje, ki morata nagovarjati vse. V muzejih – galerijah, knjižnicah in arhivih – v teh, kot se lahko sami prepričamo, že brezštevilnih dvoranah evropskih mest, je ohranjena in mora biti ohranjena podoba človekovega delovanja v dobrem in zlu.

Poimenovanje institucij, ki nosijo naziv muzej, ima torej le še v določeni, a vendarle neizogibni meri, simbolno in stvarno oprijemljivo vsebinsko povezavo z oddaljeno zgodovino. V starogrškem svetu je bil museion  kraj, kjer so gojili umetnost in učenost. In Muze, zavetnice teh plemenitih duhovnih vrlin, so bile hčerke Mnemosine, boginje spomina. In zato je nemara povsem naravno, da je v zgradbi, kjer še vedno domuje Narodni muzej Slovenije, stropna poslikava Janeza Šubica iz osemdesetih let 19.stoletja, ki predstavlja Carniolio kot zaščitnico učenosti in umetnosti. Splošni zgodovinski muzeji, in mednje spada tudi Narodni muzej Slovenije, zbirajo raznovrstne artefakte človekove iznajdljivosti in ustvarjalnosti. Njihovo število narašča in tovrstni muzeji, ki jih lahko označujemo že kot »enciklopedične muzeje«, so postali tudi prostori študija in izvrstnih raziskav. Razstavne predstavitve zahtevajo skrbno poznavanje tematike, ki obiskovalcu z izborom predmetov ponudijo prepričljivo utemeljeno pripoved o določeni posebni ali splošni temi narodne ali obče zgodovine. Toda v oči ne padejo samo veliki projekti in velike razstave nacionalnih muzejev (ki jih je deset), ampak tudi številni manjši pokrajinski, specialni, mestni in drugi lokalni muzeji (ki jih je več kot 100) ter razstavne spominske postavitve. Zgodovinski muzeji in zgodovinske razstave imajo že desetletja velik zamah. Skoraj ni dneva, da se ne govori o ustanovitvi kakšnega novega muzeja ali razširitvi in preoblikovanju že obstoječega. Naš čas, se zdi, je  muzejem prijazen in naklonjen ustanovitvi novih, razen, če njihova vsebina ne posega na (politično) področje, kjer spone polpreteklosti dušijo misel celo nekaterim zgodovinarjem, ki ne sprejemajo dejstva, da je le odprt in pluralen prostor raziskovanja in razstavljanja zagotovilo, da bo v toku časa prišlo do celovite podobe resničnosti. Zgodovinar, pa naj gre za kakršnokoli zvrst raziskovanja preteklosti, mora biti zavezan iskanju resnice, pri čemer ga mora »zavestno prežemati predanost globoko zasidranim humanističnim vrednotam« (Gordon Wright). To pa je možno le v državi, ki temelji na vrednotah osebne svobode in enakopravnosti, na svobodi misli, govora in raziskovanja.

In na tej osnovi smo pred 30-timi leti vstopili v novo obdobje zgodovine, ki je polje svobode razprlo, kljub težavam nekaterih, ki ne zmorejo novih vrednot demokratičnega sveta ponotranjiti in jih dejavno živeti. Pred nas je postavljena zahteva, da se otresemo strahu pred neodkrito preteklostjo in prikrito zgodovino, ki nas še vedno tako usodno določata.

Vsem, ki ste povezani z Narodnim muzejem Slovenije, čestitam ob dvestoletnici letnici te imenitne ustanove. Želim vam uspešno delo še naprej, da bomo vsi skupaj zaradi odprte preteklosti in osvobojene zgodovine lahko iz sedanjosti neobremenjeno motrili preteklost ter z optimizmom načrtovali in pričakovali prihodnost.

27. oktobra 2021