Vsi sveti v znamenju pomirljivih tonov

V petek, prvega novembra 1991, je Slovenija zaznamovala praznik, ki se je uradno še vedno imenoval »dan mrtvih« in je bil njena posebnost znotraj Jugoslavije že v času po drugi svetovni vojni. Povojna komunistična oblast je namreč prepoznala priložnost, da tradicionalni in močno zasidrani katoliški praznik vseh svetih kot primeren letni termin uporabi za zaznamovanje uradno odobrenega spomina na žrtve druge svetovne vojne kot idejnega temelja svojega obvladovanja slovenske družbe.

V tem smislu so bili vsi sveti leta 1991 prelomnica. V ospredju je bil namreč prvič spomin na umrle v nedavni vojni za obrambo slovenske neodvisnosti. Kot je že na predvečer praznika v govoru ob novem pomniku padlim na Novih Žalah povedal predsednik skupščine Bučar, »to ni slovo, to je snidenje. Domovina ni samo fizični prostor, […] je tudi in zlasti naš skupni duhovni prostor in se zato ne omejuje na žive ljudi.«

Da so bili gospodarji skupnostnega spomina iz obdobja komunistične prevlade ob razsulu Jugoslavije, porazu jugoslovanske vojske in veliki javni podpori osamosvojitvi ob koncu leta 1991 še precej negotovi in jim še ni uspelo obnoviti svojega primata nad razumevanjem preteklosti kot v poznejših letih, je kazala tudi vsebina nekaterih drugih slovesnosti ob prvem novembru. Nad Pustim gradom nad Lancovim v občini Radovljica je potekala slovesnost, ki bi si jo trideset let pozneje težko predstavljali. Občinska zveza združenj borcev, politične stranke in dekanija Radovljica so skupaj pripravili spravno slovesnost v spomin na tam takoj po koncu vojne leta 1945 umorjene s Koroškega vrnjene vojake in civiliste.

Strankarski vrtiljak takoj po osamosvojitvi

V začetku novembra je Delo objavilo izjemno zanimivo javnomnenjsko raziskavo o priljubljenosti političnih strank v Sloveniji takoj po vrhuncu osamosvojitvenega procesa. Znova je treba poudariti, da so takšne raziskave vedno nezanesljive, a nam kljub temu lahko pomagajo pri razumevanju takratnega dogajanja in tudi poznejšega stanja. Očitno je bilo dvoje. V Demosovi koaliciji zbrano »zavezništvo za osamosvojitev« je uživalo večinsko podporo javnosti. Znotraj koalicije pa sta bili v ospredju stranki, ki sta si bili v zadnjih tednih nekako na očeh ljudi najbolj »v laseh«. Na prvem mestu so bili namreč Peterletovi krščanski demokrati, ki bi jih jeseni 1991 volilo 16 odstotkov vprašanih, takoj za njimi pa »uporniška« veja nekdanje Slovenske demokratične zveze pod vodstvom v osamosvojitvenem procesu zelo izpostavljenega ministra Rupla. Ta je zaostajala za komaj 0,2 odstotne točke. Zelo priljubljeni so bili med Demosovimi strankami še zeleni, brez skrbi za parlamentarno preživetje pa so bili  v vrstah Pučnikovih socialdemokratov. Presenetljivo nizke podpore je bilo deležno »desno« krilo koalicije z izjemo krščanskih demokratov. Narodni demokrati Rajka Pirnata, ki so predstavljali večino članstva nekdanje Slovenske demokratične zveze, naj bi tako uživali manj kot dvoodstotno podporo, kar osemkrat nižjo od Ruplove skupine.

Opozicija je skupaj sicer dosegla približno tretjinsko podporo, a je za Demosom precej zaostajala. Relativni zmagovalci zadnjih volitev, postkomunistični prenovitelji in v liberalne demokrate preimenovani dediči nekdanje Zveze socialistične mladine, so bili tokrat samo na tretjem in četrtem mestu, za vodilnima Demosovima strankama.

Seveda se ob tem postavlja vprašanje, zakaj se takšno razmerje ni odrazilo na volitvah, ko je do njih res prišlo. Del odgovora prav tako lahko ponudi navedena anketa. Iz nje je razvidno, da je odločitev liberalnega dela Demosa, Ruplovih demokratov in pozneje tudi socialdemokratov, za (samo začasno) sodelovanje s postkomunistično levico slednji prinesla odločilno premoč, ki ji je pomagala znova vzpostaviti prevlado v slovenskem prostoru. Drugi »zmagoviti« korak postkomunističnega bloka je bila nekoliko poznejša instrumentalizacija Slovenske nacionalne stranke za učinkovito jemanje vetra iz jader predvsem krščanskim demokratom, ki so bili leto dni pred volitvami vodilna stranka v Sloveniji. Anketa je pričala še o velikem zanimanju Slovencev za politično dogajanje, saj je neudeležbo na volitvah napovedalo manj kot sedem odstotkov vprašanih.

Kratek oddih za Dubrovnik

Prvega novembra zjutraj je dubrovniško pristanišče zapustil konvoj miru, ki je po šestdeseturni plovbi z Reke pod vodstvom nominalnega šefa mrtve jugoslovanske države Mesića in hrvaškega premierja dr. Franja Gregurića obleganemu in obstreljevanemu »jadranskemu biseru« prinesel trenutek upanja in optimizma, ki pa so ga kljub vsemu motili streli.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 2. november 1991.
• Večer, 2. november 1991.
• Dnevnik, 2. november 1991.
• Slovenec, 2. november 1991.
• Jović, Borisav. Zadnji dnevi SFRJ: Odlomki iz dnevnika. Ljubljana, 1996.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.
• Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30