Intenzivna diplomatska dejavnost Slovenije

Ob napovedih skorajšnjega nemškega priznanja Slovenije so v Bonnu pripravljali listino o priznanju Slovenije in Hrvaške, ki bi jo naj sprejel nemški zvezni parlament Bundestag na seji 2. decembra, ko se je začenjalo njegovo zadnje predbožično zasedanje ali najpozneje 10. decembra 1991. Ob tem pa je bil za 21. in 22. november napovedan obisk predsednika Predsedstva Republike Slovenije v Bonnu v Zvezni republiki Nemčiji. Milan Kučan pa je na nastopni obisk sprejel na novo imenovanega generalnega konzula Zvezne republike Nemčije v Ljubljani dr. Günterja Seiberta. Ta je predsedniku Kučanu prenesel sporočilo nemškega zunanjega ministra Hansa-Dietricha Genscherja o možnosti priznanja Republike Slovenije. Ob tem je tudi ponovil željo uradnega Bonna, da Slovenija še naprej konstruktivno sodeluje na haaški konferenci o Jugoslaviji in da z vključevanjem načel varstva narodnostnih manjšin izpolni preostale ključne pogoje za mednarodno priznanje. 

Slovenska delegacija, ki sta jo vodila predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, pa je uradno obiskala Švedsko, kjer so na zunanjem ministrstvu pokazali veliko razumevanje za ekonomske in politične cilje Slovenije, ob tem pa so gostitelji izrazili jasno stališče, da bo Švedska ravnala skladno s politiko, ki jo bo vodila Evropska skupnost. Le-ta pa je bila v procesu intenzivne integracije. Preraščala je namreč v gospodarsko, monetarno in politično unijo, hkrati s prenosom nekaterih nacionalnih pristojnosti na organe skupnosti. Slovenska delegacija je nato v okviru skandinavske turneje obiskala še Dansko, kjer jo je sprejel ministrski predsednik Poul Schlütir.

Evropska deklaracija o Jugoslaviji

Evropska dvanajsterica je v nizozemskem mestu Noordwijk sprejela še eno deklaracijo o Jugoslaviji, v kateri je obsodila zaostrovanje napadov na Vukovar, Dubrovnik in druga hrvaška mesta ter zahtevala takojšnjo ustavitev spopadov. Ob tem so sklenili, da je treba iz obleganega Dubrovnika rešiti otroke. Za njihovo nastanitev in oskrbo naj bi poskrbela vsaj Italija, ki bo v tej humanitarni akciji vzpostavila sodelovanje z Unicefom. S tem v zvezi se je v Beogradu mudila italijanska ministrica za emigracijo in imigracijo Margherita Boniver, ki se je z jugoslovanskimi oblastmi dogovorila o prekinitvi ognja in evakuaciji otrok iz obkoljenega Dubrovnika v Italijo. Nadaljnjo pobudo za reševanje jugoslovanske krize pa naj bi prevzel Varnostni svet OZN. Ta naj bi na izredni seji zaprl naftne pipe Jugoslaviji, zaostril prodajo orožja ter pooblastil generalnega sekretarja, da sprejme še druge nujne ukrepe. Med drugim pa je med članicami krožila tudi pobuda o napotitvi modrih čelad na območje Jugoslavije, ki pa je bilo pogojeno z vzpostavitvijo dejanskega premirja med vojskujočimi se stranmi.

Med knjigami tudi take, ki so se prej morale skrivati

Deseti slovenski knjižni sejem v Cankarjevem domu je obiskovalce in novinarje že prvi dan preplavil z množico prireditev, od predstavitev novih del do podelitev nagrad. Vrstila so se srečanja s slovenskimi mladinskimi književniki in ilustratorji. Založbe Družina, Mladika, Cankarjeva, Pomurska, Mladinska knjiga, Emonica in Tehniška založba so predstavile svoje knjižne novitete in periodične publikacije. O narodu, ki se potrjuje s pesmijo, ne s pestmi, in njegovi knjigi pa je ob podelitvi treh različnih nagrad (najuspešnejšim založnikom in knjigotrškim delavcem, krilati lev za najboljšo tehnično izvedbo knjige in za najboljši pesniški prvenec), zanosno spregovoril pesnik Tone Pavček. Cankarjeva založba je knjigo o vojni v Sloveniji v slovenskem in angleškem jeziku izdala tako naglo, »da se zrak po desetdnevni vojni še ni do kraja ohladil« in že je bila tu izdaja v italijanskem jeziku. Srečanja – portreti – dejanja pa je naslov knjige Ljerka Urbančiča, ki prinaša memoarska razmišljanja in pisma, ki je kot prvo prozno delo kakega avstralskega Slovenca izšlo v domovini. Urbančič, rojen leta 1922, je bil aktiven član sokola in Ljotičevega zbora in eden vidnejših organizatorjev slovenskega domobranstva (njegov časnikar in propagandist), sourednik dvotedenske revije Slovensko domobranstvo ter avtor prve domobranske pesmi Legionarji, domobranci. Domovino je zapustil 6. maja 1945 in si še vedno ni upal v Slovenijo. Njegova knjiga pa je na slovenski knjižni trg kot prva javno prinesla vsebine, ki so imele nedvomno dokumentarni značaj in so prispevale k spoznavanju in razumevanju slovenske polpreteklosti, ki je slovenska javnost do tedaj legalno ni mogla prebirati.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

• Janez Janša. Premiki, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992.
• Tomaž Kladnik (ur.). Vojaška obramba Slovenije, Defensor, Ljubljana, 2011.
• Vojna za Slovenijo. Nova obzorja, Ljubljana, 2014.
• E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Nova univerza, Ljubljana, 2021.
• Delo, 14. 11. 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30