Govor državne sekretarke dr. Ignacije Fridl Jarc

Med 15. in 20. novembrom letos praznujemo Teden splošnih knjižnic. Danes, na dan splošnih knjižnic, ki ga obeležujemo od leta 2002, pa dogodki dosegajo svoj vrhunec. Posebna komisija je za leto 2021 že razglasila nagrade za najboljše projekte, ki na nov, domiseln način zbližujejo knjige in bralce. Ni naključje, da so vsi letošnji, z nagradami ovenčani projekti tako ali drugače vezani na digitalno transformacijo oziroma interaktivno posredovanje knjižnične dejavnosti, saj nas že četrti val epidemije covida-19, ki ga v tako hudi obliki izkušamo, še vedno sili v ohranjanje medsebojne fizične razdalje.

A bolj, kot je ta nujna, večjo potrebo po bližini drugega čutimo in potrebujemo. Tudi zato je današnje snidenje ob proslavljanju 60-letnice Knjižnice Črnomelj praznik v mnogih pomenih te besede. Prinaša nam namreč obilje svetlih, upa polnih sporočil, da knjiga zmore premagati bolezen telesa in duha, ki prežema trenutno resničnost, da knjiga povezuje, zbližuje, združuje še tako negotovo družbeno skupnost. In obenem je tu tudi sporočilo, da so se knjižnice uspele zelo hitro prilagoditi novonastalim razmeram in da kljub oteženi situaciji za svoje delovanje ne samo ohranjajo svojo vlogo pomembnih posrednikov zapisane ali govorjene besede širom Slovenije, ampak to svoje poslanstvo nenehno tudi preoblikujejo, dopolnjujejo in nadgrajujejo. Današnji dogodek je obenem tudi priznanje, da je država prepoznala pomen dostopnosti do knjige v času epidemije in zato lahko slovenske splošne knjižnice z izjemo zaprtja v prvem valu svojo službo kljub omejevanju javnega življenja, ki ga od vseh nas terja nevidni virus, ob upoštevanju ukrepov v veliki meri uspešno opravljajo.

Vse to nas danes tukaj druži v skupnost. Poleg tega pa še dejstvo, da so se vaši črnomaljski predniki že pred več kot stoletjem in pol zavedali vloge in pomena ohranjanja in krepitve slovenskega jezika in že v prvem desetletju vznikanja čitalniških društev na slovenskih tleh leta 1868 ustanovili narodno čitalnico, ki je bila namenjena družbenemu življenju in branju domačih časnikov. Sledili so notranjemu narodnobuditeljskemu klicu, da je slovenščina temelj, na katerem je zgrajena naša narodna identiteta, in da je slovenska knjiga tista, ki lahko luč tega spoznanja prižiga v ljudeh, ki prebivajo med Alpami in Dinarskim gorstvom, med Panonsko nižino in Jadranom.

Sto petdeset let pozneje lahko ugotovimo, da je bil žar luči, ki ga v slovenskih ljudeh prižiga knjiga, močan in neugasljiv. Danes se lahko pohvalimo s 1000 mesti za izposojo knjig v Sloveniji, z organizirano mrežo 58-ih splošnih knjižnic po vsej držav, ki so prepredene v 271 krajevnih knjižnic in imajo že 13 bibliobusov, ki poskušajo knjigo pripeljati v sleherni kotiček naše dežele. V času pred pandemijo je splošne knjižnice letno obiskalo več kot 10 milijonov ljudi, vanje je včlanjenih skoraj četrtina Slovencev, sposodili pa so si povprečno 50 knjižnih enot na člana. In ta luč potrebe po knjižni slovenski besedi je z večjo ali manjšo močjo žarela tudi med tukajšnjim prebivalstvom, o čemer priča dejstvo, da danes proslavljamo 60 let organiziranega delovanja javne knjižnične službe v Črnomlju.

Starogrški filozof Platon je opozarjal na nevarnost knjige, ker bo v ljudeh vzbudila pozabo, ker beseda, ujeta v črko, krni naš spomin, živo in živeto misel in dialog. Po dva tisoč štiristo letih lahko ugotovimo, da je bil prav zapis, knjiga tista, ki je njegov filozofski nauk ohranila živ še danes. Knjiga je torej zgodovinski spomin posameznika in naroda, je odtis domišljije, znanja in modrosti za večnost, je človekov upor zoper minljivost in neizprosni tek časa. Tudi knjižničarji Knjižnice Črnomelj vsak dan s sleherno izposojeno knjigo izpričujete to imenitno poslanstvo. S svojim delom gradite mostove in vezi med avtorjem in bralcem, med bralcem in literarnimi liki, med vami in uporabnikom. Še več: filozof Ludwig Wittgenstein je ugotavljal: "Meje mojega jezika so meje mojega sveta." Kaj nam ta misel sporoča? Govori, da vsaka beseda, ki jo odkrijemo na novo, širi meje našega razmišljanja, našega dojemanja sebe in drugih, širi naš način življenja. Zato je treba brati in še enkrat in znova brati, da bodo naše dlani odprte, da bo naše srce široko, da bo naš svet postal brezmejen.

V imenu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije izrekam iskrene čestitke Knjižnici Črnomelj, vsem tukaj zbranim, vsem članicam in članom vaše knjižnice ter vsem prebivalkam in prebivalcem vaše občine pa želim obilje toplih, prijaznih besed, besed, ki bodo znale in zmogle povezovati in utrjevati poti in graditi mostove med vami.

Naj bo moj osebni poklon vašemu prazniku knjiga izbranih pesmi vašega belokranjskega rojaka Otona Župančiča, ki sem jo pred leti uredila in opremila s spremnim besedilom.