Finančni minister predstavlja proračun

Slovenski finančni minister Dušan Šešok je 26. novembra 1991 na tiskovni konferenci predstavil osnutek republiškega proračuna za leto 1992. V njem je bilo predvidenih 107 milijard pred slabima dvema mesecema uvedenih tolarjev. Minister je samokritično povedal, da so se ministrstva o dokumentu uskladila »v splošno nezadovoljstvo« in da »niso zadovoljna niti z ministrom, ki jim je odmeril tako malo denarja«.

Odprto je ostajalo predvsem vprašanje sredstev za obrambo. Zanjo je bilo sicer predvidenih 10,6 milijarde, kar je pomenilo za poznejša leta vrtoglavih deset odstotkov. Toda v zaostrenih razmerah tik po osamosvojitveni vojni je obrambno ministrstvo pod Janševim vodstvom ocenjevalo, da je še navedena vsota premalo za financiranje programa usposabljanja kadrov in kajpak učinkovite obrambe nove države. Zato je Šešok pričakoval, da o temi kakšno reče še slovensko predsedstvo.

Zunanjepolitični uspehi

Drugačni, bolj optimistični toni so isti dan zaznamovali tiskovno konferenco namestnika zunanjega ministra Zorana Thalerja, ki je bil v naslednjih letih sam zunanji minister in je politično kariero precej neslavno končal kot evropski poslanec. 26. novembra 1991 je poročal o prebojih na področju zunanje politike. Povod je bil sklep Sveta Evrope dan prej, da Slovenijo povabi med članice. Thaler je uspeh ocenjeval kot enega prvih sadov enoinpolletnega načrtnega dela, za kar je zasluge pripisal predvsem skupščinski komisiji za mednarodne odnose in zunanjemu ministrstvu. Predsednik omenjenega odbora, Matjaž Šinkovec iz vrst Pučnikovih socialdemokratov, ki je pozneje vodil prvo slovensko delegacijo v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, je potrdil Thalerjeve navedbe in zanikal, da bi bil ponedeljkov uspeh kakšno posebno presenečenje.

Zelo spodbudno se je vsaj v Sloveniji slišala skoraj sočasna izjava nemškega zunanjega ministra Hansa-Dietricha Genscherja. Ta pomembni arhitekt evropske politike je napovedal, da bo Nemčija na vrhunskem srečanju Evropske skupnosti v Maastrichtu na Nizozemskem 10. decembra 1991 sprožila postopek priznanja Slovenije in Hrvaške. Potezo je minister med drugim utemeljeval z nujnostjo, da mednarodna skupnost ne ostane nema in se postavi na stran žrtev agresije.

Janez Drnovšek favorit za vodenje olimpijskega komiteja

Na strankarskem prizorišču je 26. novembra 1991 potekalo srečanje programsko sorodnih Demosovih strank, Slovenskih krščanskih demokratov in Slovenske kmečke zveze – Ljudske stranke. Sogovorniki so se ob zadnji fazi priprave nove ustave strinjali, da vpis pravice do splava ne spada v dokument, čeprav je vodja poslanskega kluba krščanskih demokratov Ignac Polajnar hkrati zatrdil, da stranki ne nasprotujeta uzakonitvi umetne prekinitve nosečnosti kot taki.

Do 26. novembra je potekalo tudi zbiranje predlogov za kandidate za vodenje pred dobrim mesecem dni ustanovljenega Olimpijskega komiteja Slovenije. Med enajstimi športnimi zvezami, ki so izkoristile možnost predlaganja kandidatov, jih je več kot pol, šest, predlagalo nekdanjega člana jugoslovanskega predsedstva, Janeza Drnovška. Tri so se ogrele za začasnega vodjo komiteja, takratnega direktorja slovenskega letalskega prevoznika in poznejšega predsednika postkomunistične Združene liste socialnih demokratov Janeza Kocijančiča, dve pa za proslavljenega olimpionika izpred dveh desetletij, Mira Cerarja, očeta poznejšega slovenskega premierja enakega imena. Nazadnje je na čelu olimpijskega komiteja kar triindvajset let ostal Kocijančič.  

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 27. november
• Večer, 27. november 1991.
• Dnevnik, 27. november 1991.
• Slovenec, 27. november 1991.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.
• Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30