Glede na to, kaj so omenjene sankcije odvzele Jugoslaviji: olajšave pri uvozu industrijskih in kmetijskih izdelkov ter pridelkov, ugodnosti iz programa Phare oziroma drugih finančnih virov, naj bi sedaj v Evropski skupnosti sprejeli kompenzacijske ukrepe, s katerimi bodo do konca leta pomagali republikam, ki po mnenju skupnosti niso spodkopavale miru. Se pa po drugi strani niso odločili za še ostrejše sankcije proti Srbiji, na primer zamrznitev jugoslovanskega premoženja v tujini, saj bi tak ukrep po britanskem tolmačenju praktično pomenil razglasitev vojne proti Jugoslaviji. Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je v zvezi s tem izjavil, da »ima današnji sklep sveta ministrov ES političen in praktičen pomen. Evropska skupnost s tem nedvomno popravlja politično napako oziroma krivico, ki so jo s sankcijami prizadejali Sloveniji in drugim miroljubnim republikam oziroma državam. Sklepi pa so bili še vedno polovični oziroma natančneje tričetrtinski. Takoj se bo namreč izboljšal položaj za organizacije, ki izvažajo okoli 70 odstotkov vsega slovenskega izvoza, za okoli 30 odstotkov pa velja, da bodo še vedno v neugodnem položaju.« To je veljalo predvsem za izvoznike v Nemčijo, o čemer je nameraval Rupel govoriti s kanclerjem Kohlom in ministrom Genscherjem ob njegovem obisku v Bonnu, ki se bo začel naslednji dan (3. 12. 1991). V nadaljevanju je dr. Rupel dejal, da bo »s trenutkom priznanja Slovenije prišel trenutek za celovito definiranje naših odnosov z Evropsko skupnostjo na vseh področjih, posebej še na ekonomskem«.

Kaj s priznanji neodvisnosti?

Kako se utegne razpletati priznanje nekaterih jugoslovanskih republik? Zunanji ministri ES naj bi se ponovno sestali 16. decembra na izrednem zasedanju, na katerem naj bi zelo verjetno razpravljali tudi o priznanju. 18. decembra naj bi potekala njihova že napovedana redna seja, ki bi utegnila prinesti končno odločitev v zvezi s priznanjem republik v skladu z dotedanjimi napovedmi.

Ukrajina je samostojna

Dotedanja druga največja sovjetska zvezna republika Ukrajina je postala neodvisna država. Okoli 90 odstotkov vseh državljanov, ki so se udeležili referenduma (udeležba je bila 83-odstotna), se je strinjalo z vprašanjem in obkrožilo »da«, ali podpirajo akt o razglasitvi neodvisnosti Ukrajine, kot ga je 24. avgusta, takoj po strtem prevratu v Kremlju, sprejel vrhovni sovjet v Kijevu. Na predsedniških volitvah pa je prav tako po pričakovanju zmagal dotedanji predsednik vrhovnega sovjeta Ukrajine Leonid Kravčuk, za katerega je glasovalo 60 odstotkov volivcev.

Preoblikovanje slovenskih oboroženih sil

Z odhodom zadnjega okupatorskega vojaka z ozemlja Slovenije se je začelo preoblikovanje slovenskih obrambnih sil oziroma slovenske vojske, ki se je uradno še zmeraj imenovala Teritorialna obramba (TO) Republike Slovenije, iz vojnega v mirnodobno stanje ter iz rezervne v naborniško vojsko s profesionalnim jedrom, katerega začetek je pomenilo oblikovanje učno-bojnega bataljona, ki je deloval v vojašnici Ljubljana Šentvid. Edina popolnoma profesionalna enota pa je bila 1. specialna brigada MORiS. Ta je na začetku julija 1991 dobila nalogo, da začne usposabljanje profesionalnih vojakov. Kandidati za profesionalne vojake so morali najprej opraviti enotedensko urjenje s preverjanjem predvsem psihofizičnih lastnosti, kar je pomenilo začetek profesionalizacije TO/Slovenske vojske.

Predsedstvo Republike Slovenije je sprejelo Splošni načrt organizacije, opremljanja in oboroževanja ter usposabljanja TO, na podlagi katerega je Republiški štab za Teritorialno obrambo (RŠTO) izdelal projekt organizacije TO. Predlagana struktura TO je temeljila na izkušnjah organiziranosti TO, izkušnjah, pridobljenih v vojni, upoštevala je značilnosti oboroženih sil sodobnih armad ter je v smislu priprav na oboroženi spopad izhajala iz ocene, da bi bil v morebitnem napadu na državo Slovenijo napad voden po načelih zračno-kopenske bitke. Razmerje med manevrskim in prostorskim delom je bilo 1 : 2, TO pa naj bi štela okrog 45.000 mož. Temeljna opredelitev obrambe države je bila možnost vojaškega povezovanja v obrambnih pripravah in načrtovanju skupne obrambe, predvsem pa v skupnem vodenju obrambne vojne v primeru agresije na Slovenijo. Ob tem so se v državi kresala različna stališča, da vojaško oziroma obrambno povezovanje Republike Slovenije ni potrebno, saj se z razglasitvijo oborožene nevtralnosti zagotavlja spoštovanje ozemeljske celovitosti države ter da se s primernim angažiranjem vseh možnih lastnih sil in s podporo mednarodnega javnega mnenja ter OZN lahko uspešno vodi dolgotrajna obrambna vojna kljub popolni zasedbi celotnega ozemlja. Vendar je prevladalo mnenje, da je uspešna in učinkovita obramba države možna samo s tesnim povezovanjem s trenutno najmočnejšo obrambno zvezo – NATO ter da naj bo vojaško povezovanje in usklajevanje obrambnih načrtov podrejeno gospodarskemu in političnemu vključevanju države v sodobne integracijske procese.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

• Janša, Janez. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992.
• Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Defensor, Ljubljana, 2011.
• Vojna za Slovenijo. Nova obzorja, Ljubljana, 2014.
• E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Nova univerza, Ljubljana, 2021.
• Delo, 12. 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30