Zbor članov Demokratske stranke

Na zboru ljubljanskih demokratov v Cankarjevem domu je Rupel v uvodnem nagovoru povedal, da se člani Demokratske stranke sestajajo zato, da bi govorili o prihodnosti stranke, vlade in države, in da so se na 3. kongresu SDZ 13. oktobra 1991 v interesu države in slovenskega naroda razšli z desnico, ki je pripravljala desno revolucijo, medtem ko so si oni prizadevali za ohranitev in postavitev slovenske države. NDS si je prisvojil njihovo stranko in tudi zasluge za preteklost ter »zasluge SDZ za demokratično in državotvorno usmeritev Slovenije«. Poudaril je, da si SDZ  ne prizadeva le za prihodnost, ampak tudi za zgodovinski red in politično čistost. Slovenska politika je v krizi, ki je gospodarska, vladna in ustavna. »Zaradi notranjih blokad je postala nejasna tudi vloga SDZ, nejasen je postal Demos … bil je skrajni čas, da pojasnimo svoje načrte in da poskušamo na novo preurediti slovensko politično prizorišče. Danes smo tukaj zato, da pokažemo izhod iz krize.« V naslednji točki je poudaril, da brez poznavanja in priznanja preteklosti ne bo mogoče načrtovati prihodnosti.

Po Ruplovem mnenju je 3. kongres SDZ pomenil obračun z desnico in zmagovito bitko za nastanek slovenske politične sredine. Poudaril je, da je treba ohraniti dostojanstvo parlamenta, ki ga je skušala omajati skupina Demosovih strank s predsednikom vlade Peterletom na čelu. Menil je tudi, da se mora sredinski ali »levi« del Demosa postaviti na lastne noge. Zeleni, socialdemokrati in demokrati morajo skupaj z LDS oblikovati jedro nove koalicije, v kateri bodo lahko kot partnerji sodelovale vse stranke, ki sprejemajo sredinsko usmeritev in program moderne, postindustrijske, socialno varne in kulturno odprte evropske države. Ob koncu je še dodal, da mednarodni položaj Slovenije ni bil še nikoli v zgodovini tako pozitiven. »Naša – res tudi Demosova – vlada je na področju zunanje politike naredila velike korake; navsezadnje nam je uspelo prepričati tudi Evropejce in ES, da je prišlo do razpada Jugoslavije.«

V Maastrichtu zasedanje voditeljev ES

Voditelji držav ES so v Maastrichtu razpravljali o preoblikovanju ES v gospodarsko, denarno in politično zvezo, ki naj bi imela enotno valuto, neodvisno centralno banko ter skupno zunanjo in obrambno politiko. Tako bi lahko dosegli tesnejše sodelovanje med državami ES. Velika Britanija je zahtevala, da se umakne izraz »federalna«, in temu so ugodili. Prav tako je Velika Britanija obdržala pravico, da svojo valuto izloči iz enotnega denarnega sistema, če oceni, da ta škodi njenim državnim interesom. Odprta so ostala vprašanja skupne zunanje in obrambne politike, socialne politike in pomoči manj razvitim državam skupnosti. Dogovorili so se le, da bodo zagotovili pomoč iz proračuna ES za razvoj manj razvitih območij, ki bi tako lažje konkurirala na tržišču dvanajsterice.

Na zasedanju dvanajsterice je bilo slišati tudi, da naj bi nemški zunanji minister Genscher na zasedanju ministrskega sveta v Bruslju uradno predlagal, naj evropska dvanajsterica prizna neodvisnost Slovenije in Hrvaške. Nemška delegacija naj bi bila tudi prepričana, da bo ES sprejela francoski predlog za priznanje novih držav. Določena naj bi bila skupna merila, med njimi mednarodna zagotovila za spoštovanje pravic manjšin in miroljubna rešitev vprašanj meja. Nemška vlada je bila prepričana, da sta Slovenija in Hrvaška ta merila že izpolnili, zato naj bi ju priznala 16. decembra 1991. Nemška delegacija je zatrdila tudi, da bo enako storilo še šest ali sedem članic ES.

Avtorica: Mirjam Dujo Jurjevčič

Viri in literatura:

• Dnevnik, 11. 12. 1991.
• Slovenec, 11. 12. 1991.
• Večer, 11. 12. 1991.
• Rupel, Dimitrij. Srečanja in razhajanja. Ljubljana: Nova revija, 2001.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30